Jutro je bilo mrzlo. Pršenje, sivo nebo, vonj po mokrem asfaltu. Na vogalu ulice, ob avtobusni postaji, je sedela ženska s škatlo jabolk. Stara plašč, roke ovite v šal, obraz poln gub in utrujenosti. Sedela je na obrnjeni škatli in tiho nagovarjala mimoidoče:
— Sveža jabolka… pet na kos… za na pot?
Policist Thomas jo je opazil od daleč. Že tretji dan je kršila isto pravilo — prodaja brez dovoljenja.
— Saj sem vas že opozoril, — je rekel, ko se ji je približal.
Ženska je dvignila pogled.
— Oprostite, gospod. Samo malo moram. Kmalu grem.
Pogledal je v škatlo in odkimal.
— To sem že slišal. Morali boste z menoj.
Z vzdihom je odprla staro denarnico in začela šteti drobiž.
— Lahko vsaj poberem jabolka? — je tiho vprašala.
Ni odgovoril. Iz žepa je vzel lisice — hladne, kovinske, ki so odbijale bledo jutranjo svetlobo.
V tistem trenutku ji je iz plašča padla zmečkana ovojnica. Thomas se je samodejno sklonil in jo pobral. Na njej je bilo z otroško pisavo napisano:
»Za zdravilo. Za gospo Henderson.«
Zamrznil je. To ime je poznal. Gospa Henderson — njegova mati. Tista, ki je doma ležala bolna in je potrebovala drago zdravilo, ki si ga sam ni mogel privoščiti.
Pogledal je žensko, ki je odvrnila pogled.
— Od kod poznate to ime? — je vprašal.
Ženska je zadrhtela.
— Nekoč sem skrbela za vašo mamo. Čistila sem ji hišo. Vedno mi je dala kaj jesti. Ko sem izvedela, da potrebuje zdravilo, sem si rekla — bom malo prihranila. Samo nekaj. Ne povejte ji, prosim. Naj misli, da prihaja od dobrih ljudi.
Lisice v njegovi roki so postale težke. Ni zmogel govoriti. Veter je zavihtel jabolka po tleh. Ženska se je sklonila, da jih pobere, on pa je stal z ovojnico v roki.
— Oprostite, — je tiho rekel. — Motil sem se. Ne boste šli nikamor.
Nasmehnila se je — utrujeno, a pristno.
— Nič hudega, sin. Včasih ima tudi dobrota uniformo.
Ko je odšel, je Thomas hodil počasi, z ovojnico v žepu. V njej je bilo le nekaj bankovcev in kovancev — a zanj so bili vrednejši kot vse, kar je kdaj zaslužil.
