Za Anno je bil to čisto navaden večer.
Vrnila se je z dela, odložila torbico, slekla plašč in segla po čevljih, da jih pospravi.
Dan je bil dolg, noge so bolele — vse po starem.
Ko pa je vzela škorenj v roke, se je v njem nekaj premaknilo.
Anna je obstala.
Morda je notri padel kovanec ali ključ?
Nežno je stresla škorenj — in v naslednjem trenutku je oživel.
Iz notranjosti se je počasi izvila tanka zelena kača, sijoča, z drobnimi očmi.
Ni napadla, le plazila se je ven in izginila pod omaro.
Anna je zakričala, odskočila in zgrabila telefon.
Sosedje so pritekli čez nekaj minut. Eden je s kavljem dvignil čevelj, drugi je svetil z baterijo.
— Bila je notri, resno! — je ponavljala Anna, tresoča se. — Čutila sem, kako se premika!
Kasneje so ugotovili, da je šlo za nenevarno smokuljo, ki se je verjetno zatekla z ulice, da bi se ogrela.
A čudno je bilo to: čevlji so stali v notranjosti, za zaprtimi vrati.
Niti razpoke, niti odprtega okna.
Kako je prišla noter — nihče ni razumel.
Od takrat Anna vsak večer preveri čevlje.
Sosedje pa se smejejo: »Ona se zdaj sezuje z adrenalinom.«
