Vročina je bila takšna, da se je zrak tresel nad cesto.
Asfalt se je topil, avtobusna postaja sredi ceste je delovala kot privid.
Liza se je vračala domov po delu — utrujena, razdražena, hrepeneča po hladnem tušu.
Na postaji je sedel mlad moški, star približno petindvajset let.
Sonce mu je sijalo naravnost v obraz, srajca je bila premočena.
Ko se mu je približala, je dvignil pogled in tiho rekel:
— Oprostite… nimate morda vode?
V Lizini torbi je bila skoraj polna plastenka.
A avtomatično je odgovorila:
— Ne, mudi se mi.
Pokimal je, brez zamere.
Le sklonil je glavo in zaprl oči, kot da so mu pošle moči.
Liza je odšla, gledajoč v cesto.
Sonce jo je slepilo, pot ji je tekel po vratu.
Po minuti se je ozrla — moški je še vedno sedel, negiben.
»Verjetno čaka avtobus,« je pomislila in odšla naprej.
Uro pozneje je doma ležala na kavču in prižgala novice.
Voditelj je govoril suhim glasom:
»Danes popoldne je bil ob cesti blizu mesta najden moški, ki je umrl zaradi dehidracije. Po prvih podatkih je pešačil domov po okvari avtomobila.«
Na zaslonu se je prikazala slika kraja — ista postaja, isti nahrbtnik, isti moški.
Lizini so se pljuča skrčila.
Telefon ji je padel iz rok.
Pogledala je na mizo — plastenka vode, polna, hladna, nedotaknjena.
Tisto noč je dolgo sedela na balkonu in poslušala šum ceste.
V glavi ji je znova zazvenel tihi glas, skoraj šepet:
— Oprostite… nimate morda vode?
