Pomladni dež je padal tiho, kot da bi mu bilo žal mesta.
Kaplje so drsele po steklu postaje, ljudje so hiteli, s torbami pritisnjenimi k prsim — vsak v svojem svetu, svoji naglici, svojih mislih.
Na najbolj oddaljenem peronu, kjer se je vlak ustavil le enkrat na dan, je ležala ženska.
Noseča.
V starem plašču, z raztrganim robom in umazanimi supergami.
Pod njenim hrbtom je bil kos kartona, pod glavo torba.
Ob njej je stala plastična steklenica z vodo in stara rjuha, s katero je skušala prekriti trebuh pred vetrom.
Ime ji je bilo Nora, a tega ni vedel nihče.
Vsi so preprosto hodili mimo.
Nekateri so odvrnili pogled, drugi pospešili korak.
Ni prosila za denar. Samo šepetala je sama sebi:
— Tiho, malček… vse bo v redu… še malo…
Vlak se je približeval — dolg, glasen, z dežjem, ki je udarjal po kovini.
V kabini se je strojevodja Peter nagnil proti steklu. Opazil je silhueto.
Žensko, ki se ni premikala, sedečo na mokrem betonu, z rokami oklenjenimi okoli trebuha.
Močno je zavrl in ko se je vlak ustavil, je skočil ven.
— Hej! — je zaklical, ko je pritekel bližje. — Ste v redu?
Nora je dvignila pogled.
Njene oči so bile utrujene, z rdečimi žilami, a v njih je še vedno gorelo življenje.
— V redu sem… samo malo sem utrujena, — je rekla in se poskusila nasmehniti.
Peter si je snel rokavice in pokleknil poleg nje.
Ni vedel, kaj naj reče; samo gledal jo je — njene umazane lase, tresoče se roke, trebuh, ki se je tresel od mraza.
Potem se je vrnil k vlaku.
Čez minuto se je vrnil — s termovko in skodelico.
Natočil ji je vroč čaj, para se je pomešala z vonjem dežja.
— Popijte, — je tiho rekel.
Vzelo ga je z obema rokama in dolgo gledala vanj.
— Mislila sem, da boste tudi vi samo šli mimo, — je zašepetala.
Peter je prikimal, nato slekel svojo jakno in jo ogrnil čez njena ramena.
Čez nekaj minut so na peron prišli še drugi — cela izmena.
Strojevodje, sprevodniki, dežurni delavci.
Eden je prinesel odejo, drugi suha oblačila, nekdo kruh in banano, nekdo drugo pa prvo pomoč.
Potniki so z oken opazovali, kako sedem ljudi stoji v dežju in pokriva brezdomko, ki že dolgo ni več drhtela od mraza.
Eden od njih ji je ponudil roko:
— Pridite noter, tam je toplo.
Začela je jokati. Ne glasno — le tiho.
Solze so se mešale z dežjem, čaj v njenih rokah pa je še vedno kadil.
Naslednji dan so jo odpeljali v zavetišče.
Peter jo je obiskoval vsak teden.
In ko se je čez mesec rodil deček, ga je Nora poimenovala Lukas — po postaji, kjer se je prvič kdo ustavil zaradi nje.
