Snežni vihar se je začel nenadoma. Veter je vrtinčil sneg, ljudje so hiteli pod streho. Ženska se je vračala domov po dolgem dnevu — utrujena, premražena, s torbo v roki in toplim šalom okoli vratu.
Pri avtobusni postaji, ob smetnjaku, je sedel starec. Tanka jakna, raztrgani čevlji, roke so se mu tresle od mraza. Nihče se ni ustavil.
Tudi ona je naredila dva koraka… potem obstala. Veter ji je udaril v obraz, sneg jo je rezal po licih — in nenadoma jo je prevzela sramota. Vrnil se je, slekla šal in mu ga ponudila:
— Vzemite, prosim. Vsaj malo topleje vam bo.
Starec je dvignil pogled. Njegove oči niso bile prazne — žive. Poskušal je spregovoriti, a ustnice so se mu tresle. Samo pokimal.
— Hvala… zapomnil si bom.
Nasmehnila se je in odšla.
Minilo je leto.
Ženska je ležala v bolnišnici po nesreči. Zlom, bolečine, dnevi med spanjem in budnostjo. Vsak dan so prihajali zdravniki, sestre, študenti. A nekega dne je v sobo stopil moški v belem plašču — visok, z blagim pogledom. Pristopil je, rekel nekaj sestri in iz žepa izvlekel skrbno zložen, opran šal.
Položil ji ga je v naročje in se nasmehnil:
— Mislim, da je to vaš.
Prepoznala ga je takoj — brez brade, brez gub.
— Vi…?
Pokimal je.
— Takrat sem izgubil vse. Zdaj sem našel vse — zaradi vas.
Solze so se ji nabrale v očeh. Rekel je tiho:
— Včasih ena prijazna gesta ali kos blaga ogreje ne le tisti dan, ampak celo življenje.
Ko je odšel, šal na njenem naročju ni več dišal po mrazu — temveč po pomladi.
