Siv jesenski večer se je spustil na mesto. Veter je po ulicah nosil mokro listje, v zraku je dišalo po dežju in kamnu. Emily je stala pri stari opečnati hiši, v premočeni jakni, hčerkico Lily je stiskala k sebi, sin Oliver pa se je tiščal ob njeno nogo — bled, bos, z razpokanimi ustnicami.
Tri dni so že tavali po mestu. Po izselitvi jim je ostalo le nekaj stvari v vreči in stara fotografija. Mesto, ki je nekoč dihalo, je zdaj delovalo hladno in brezbrižno. Ljudje so hodili mimo, ne da bi jih opazili.
Emily je tiho šepnila, da bi pomirila otroke:
— Zdrži, Oli, kmalu bomo našli toplo mesto…
Ravnokar se je hotela obrniti, ko je zaslišala korake. Za njo je stal moški — visok, v temnem plašču in z usnjenimi rokavicami. Držal je kovček in jih gledal, kot bi videl duhove.
Po nekaj sekundah je snel rokavico, stopil bližje in tiho rekel:
— Iskal sem vas.
Emily je otrpnila.
— Oprostite?…
Moški se je ozrl na otroke. Njegov glas se je tresel:
— Vaš mož… Thomas. Rešil mi je življenje. Obljubil sem mu, da bom, če se mu kaj zgodi, našel njegovo družino. Iskal sem vas mesece, po seznamih in starih naslovih. In zdaj… sem vas našel.
Iz žepa je potegnil porumenelo ovojnico.
— To vam je pustil. Rekel je, da je družina vse, kar mu je ostalo.
Emily je vzela pismo, pritisnila ga k prsim, solze so se ji pomešale z dežjem. Moški ji je snel šal in ga položil na ramena, iz kovčka vzel odejo in vanjo zavil otroke.
— Pojdite z menoj, — je rekel nežno. — Tu vam ni več treba stati.
Šli so po ulici, osvetljeni s starimi uličnimi svetilkami. Veter ni bil več tako hladen. Lily je zaspala v njenem naročju, Oliver pa je prvič po dolgem času spet držal nekoga za roko.
Emily ni rekla ničesar. A v prsih se ji je rodil občutek, da je mogoče začeti znova.
