Stal je ob ograji, v katero je nekoč vrezal svoje ime.
Deske so potemnele, se nagnile, za njimi pa je vse prerasel lila in kopriva.
Zrak je bil gost po vonju zemlje in starega lesa.
S prsti je potegnil po hrapavem lesu — in spomin je vzplamtel: kako je kot deček plezal čez to ograjo, bežal k reki, medtem ko je mama kričala skozi okno, naj se vrne k večerji.
Dolgo se ni vračal.
Deset let.
Prav toliko, kolikor je poskušal pozabiti ta kraj — in samega sebe, ki je tu živel.
Odhajal je jezen, užaljen, z občutkom, da mu je v tej hiši, na tem dvorišču, v življenju, kjer se vse odloča brez njega, pretesno.
Zdelo se je, da se za vrati začne nekaj drugega — novega, boljšega.
A leta so minila in neke noči se je zbudil iz sna:
mama je stala na pragu, ga gledala in rekla:
— Vrni se. Hiša ne sme biti prazna.
Ni zdržal.
Kupil je vozovnico.
Preprosto se je usedel na prvi avtobus.
Brez klica, brez besed — le s tistim čudnim občutkom, da nekdo še vedno čaka.
Ko se je avtobus ustavil, je bila cesta od dežja mokra.
Stopil je ven — in vse je bilo kot nekoč, le bolj molčeče.
Veter je po asfaltu gnal liste, streha hiše se je posedla, vrata v ograji so stala postrani.
Na njih je visela tabla: »Naprodaj«.
Okamenel je.
Prsti so se mu zatresli na starem zapahu.
Škrip — in vonj vrta mu je udaril v nos, kakor otroštvo.
Na vrtu, med jabolkami, je nekdo stal.
Ženska, v ruti, z vedrom v rokah.
Dvignila je oči,
in vedro je padlo na tla.
— Saša?..
Stopil je naprej.
Glas se mu je zlomil:
— Mama?..
Stala je, neverujoče, roke so se ji tresle.
Potem ga je preprosto objela.
Dolgo, močno, kot da bi ga vračala v življenje.
Čutil je, kako se ji tresejo ramena,
in nekje blizu je zajokala ptica.
Ko se je odmaknila, je opazil: za njo stoji moški.
Visok, z otrokom v naročju.
Deček star kakih pet let, z očmi, v katerih je bilo toliko svetlobe, kot jo je imel nekoč sam.
Moški je pristopil bliže.
— Saša, — je rekel tiho, — to je tvoj brat.
Ni takoj dojel.
Gledal je dečka — majhno zrcalo sebe.
Mamo — starejšo, krhkejšo, a še vedno isto.
In nenadoma se mu je v prsih stisnilo od nečesa, čemur ni znal dati imena.
Pokleknil je,
in deček je negotovo pristopil,
previdno iztegnil dlan.
— Živjo, — je rekel.
Saša se je skozi solze nasmehnil.
In razumel —
hiša je res čakala.
Ne stene.
Ljudje.
