Bil je topel in miren dan. Sosedi so sedeli na klopcah, nekdo je kosil travo, starejši gospod Hansen pa je stal ob ograji in zamišljeno gledal v zemljo. Ko so k njemu pritekli fantje — Erik, Tom in Jamie —, je rekel:
— Fantje, hočete zaslužiti kakšen kovanec? Pomagajte mi izkopati jamo. Posadil bom drevo — naj raste, da bo nekoč dajalo senco tudi vašim otrokom.
Veselo so privolili. Vzeli so lopate in začeli kopati. Zemlja je bila mehka, vlažna po dežju. Smeh, pogovor — vse je bilo mirno. A po pol ure je Erikova lopata zadela nekaj trdega. Zaslišal se je top, kovinski zvok.
— Gospod Hansen, tukaj nekaj je! — je zaklical.
Starček je pristopil bližje, pogledal v jamo — in pobledel. Barva mu je izginila z obraza, roke so se mu zatresle. Počasi je pokleknil in začel previdno odgrinjati zemljo. Pod plastjo gline se je pokazala kovinska skrinja — stara, zarjavela, a trdno zakopana.
— Kaj je to? — je vprašal Tom.
Dedek je dolgo molčal. Nato tiho vzdihnil:
— Mislil sem, da je nikoli ne bodo našli…
Iz žepa je vzel nož, previdno dvignil ključavnico. Klik — pokrov se je zaskripal. V notranjosti je bil kup porumenelih pisem, zvezanih z vrvico, in majhna lesena škatlica. Na pokrovu je bilo ročno vrezano ime: Louisa.
Fantje so se spogledali. Starec je sedel na tla, škatlico v naročju.
— To je bilo… davno, — je rekel z drhtečim glasom. — Živela je v tej hiši pred vojno. Bila sva otroka. Obljubil sem ji, da bom ohranil njena pisma in jih nikomur ne pokazal, dokler bom živ. Takrat sem mislil, da delam prav. Potem je bilo prepozno.
Odprl je škatlico. V njej je bila fotografija — mlado dekle v obleki z belim ovratnikom in deček poleg nje, nasmejan, z očmi, ki so spominjale na mladega Hansena.
Fantje so molčali. Tišina je bila tako globoka, da je bilo slišati, kako za ograjo škriplje gugalnica.
Starec jih je pogledal, oči so se mu svetile, a glas je bil miren:
— No… zdaj veste tudi vi.
Nežno je zaprl škatlico, jo položil nazaj in pokril z zemljo.
— Tukaj bova posadila drevo, — je rekel. — Naj raste. Naj si zapomni tisto, kar ljudje radi pozabijo.
In ko je čez nekaj dni iz zemlje pognal prvi zeleni poganjek, se je zdelo, kot da ne raste le drevo — temveč zgodba, pretežka, da bi jo nosil en sam človek.
