Dež se je začel nenadoma — močan, hladen, jesenski. Ceste so potemnele, ljudje so se skrivali pod dežniki, avtobusi in kombiji so vozili počasneje kot običajno. Marija je stala na postajališču, torbico in ruto je stiskala k sebi. Na delo je zamujala — hčerka se je zjutraj slabo počutila, zato je morala ostati z njo dlje. Zdaj se je mudila, bila je nervozna in premočena od dežja.
Ko je pripeljal kombi, je Marija olajšano izdihnila. Bil je skoraj poln, a eno mesto se je našlo. Iz torbice je vzela bankovec in ga podala vozniku.
— Prosim, petindvajsetka, — je tiho rekla.
Voznik — močan moški okoli štiridesetih, z grobim obrazom in utrujenim pogledom — je nejevoljno rekel:
— Nimate drobiža? Nimam za vračat, vsak dan ista zgodba!
— Oprostite, imam samo to… — je zardela.
— Potem izstopite in razmenjajte, — je hladno rekel, ne da bi se obrnil.
— Ampak dežuje… — je šepnila.
— In kaj potem? Jaz delam, nisem dobrodelnež!
Nekdo v kombiju se je zasmejal. Drugi je pogledal stran. Nihče ni rekel nič.
Voznik je sunkovito ustavil pri naslednjem semaforju.
— Zunaj! Ne zadržujte drugih.
Marija je spustila pogled, brez besed vstala, se zahvalila in stopila v dež. Plašč se ji je v trenutku premočil, lasje so se ji prilepili na obraz. Hodila je ob cesti, dokler svetloba vozila ni izginila za ovinkom.
Voznik je nekaj zamrmral, povečal glasbo in se odpeljal naprej. Ni opazil, da je iz sosednjega pasu pripeljal črn terenec z lučko. Avto se je počasi izenačil z njegovim kombijem.
Na naslednji postaji je voznik zagledal moškega v uniformi, ki je stal sredi dežja. Pristopil je k vratom in pokazal izkaznico.
— Ste vi tisti, ki je pred minuto vrgel žensko ven v naliv? — je vprašal mirno.
— Kaj vas to briga? — je jezno rekel voznik.
— To je bila moja mati, — je odgovoril moški.
V kombiju je nastala tišina. Tudi radio je potihnil. Voznik je prebledel, oči so mu begale. Hotel je nekaj reči, a se je moški že obrnil.
— Ona vam ne bi rekla nič, — je dejal, — a jaz vam bom. Včasih en sam dejan pokaže, kdo v resnici ste.
Odhitel je, še preden je voznik spregovoril. Ta je dolgo sedel prižgan, ne da bi zagnal motor. Zunaj je deževalo naprej, kot da bi dež spral nečijo krivdo.
Marija pa je takrat že hodila proti domu, še vedno drhteča od mraza — a s toplino v srcu. Kajti nekdo je vendarle šel za njo.
