Anna je živela v stari hiši na obrobju mesta. Hiša je bila tiha, sosedje — večinoma starejši — so se poznali, a so se pogovori končali pri »dobro jutro« in »kakšno je vreme«.
Na nasprotnem podestu je živel približno šestdesetleten moški, Viktor. Miren, urejen, vedno je pozdravil, a se redko zadrževal v pogovoru. Odhajal je zgodaj in se vračal pozno, pogosto z vrečkami iz supermarketa.
Nekega dne je Anna opazila, da je dolgo sedel na klopci pri vhodu — strmel je v tla in se ni mudilo domov. Pristopila je in vprašala:
— Je vse v redu, Viktor?
Nasmehnil se je, malo utrujeno.
— Ja, samo utrujen sem. Veste, ko je doma tišina, človeku včasih niti vode za čaj ne pride skuhati.
Naslednji dan je Anna skuhala boršč — gost, dišeč, takšen, kot ga je kuhala njena mama. Potem je spekla polpete, narezala kruh, pogrnila mizo — in nenadoma pogledala na dva pribora. Trenutek oklevanja. Nato je zavrtela številko, za katero jo je nekoč prosil, naj jo ima »za vsak primer«.
— Viktor, boršč se mi je odlično posrečil — preveč ga je, saj ga ne bom stran vrgla! Pridite.
Prišel je čez deset minut — nekoliko nerodno, kot da je prvič na obisku. Sedel je, se zahvalil in dolgo ni začel jesti.
Anna se je nasmehnila:
— Ohladil se bo!
Vzel je žlico, poskusil — in otrpnil.
— Veste, — je rekel tiho, — že dve leti nisem jedel domače hrane. Po ženini smrti si vse pripravljam sam — sendviči, juha iz vrečke… Tole — to je vonj doma.
Anna je spustila pogled in se delala, da poravna prt. Večer je minil mirno: spominjala sta se mladosti, filmov, sosedov. Ko je Viktor odšel, je na mizi pustil majhen šopek nageljnov.
Od takrat je ob nedeljah v Anninem stanovanju vedno dišalo po večerji — in na mizi je stal en pribor več.
