Jutro je bilo tiho, kot da bi ves svet izdihnil.
Zrak je dišal po soncu, ogreti travi in rečni svežini.
Otroci so tekali ob bregu, se smejali, škropili drug drugega — poletje na vrhuncu.
Sedela je nekoliko vstran, v senci stare vrbe.
Na kolenih knjiga, v rokah plastenka z vodo.
Pod lahko obleko se je zaokrožil trebuh — šest mesecev, morda malo več.
Nasmehnila se je, ko je gledala, kako se igrajo tuji otroci.
Vse je bilo mirno.
Do tistega trenutka.
Krik.
Oster, kratek, ne otroški — prestrašen.
Potem pljusk. In tišina.
Deček — star kakih pet let.
Še pravkar je stal ob robu, segal po žogi.
Zdaj — le krogi na vodi.
Ljudje so okamneli. Nekdo je zavpil, nekdo je stekel, toda čas je nenadoma postal gost, lepljiv.
Ona je že tekla.
Bosa, spotikajoč se, ne čuteč ne kamnov ne strahu.
Nekdo jo je poskušal ustaviti, a ni slišala.
Le eno — voda, tišina in drobna roka, ki je šinila pod gladino.
Mraz ji je ožgal kožo.
Obleka jo je vlekla navzdol, a se je potopila.
Roke so iskale v motni globini — dokler niso našle nečesa toplega, živega.
Potegnila ga je na breg, položila na kolena in z drhtečimi prsti brisala vodo z njegovega obraza.
Ni dihal.
Nekaj sekund — najdaljših v njenem življenju.
Potem — kašelj. Zrak. Jok.
Tudi njej so stopile solze v oči; obraz je potopila v njegove mokre lase.
Ljudje so se zgrnili, nekateri pomagali, nekateri snemali, nekateri zgolj stali.
Sedela je v pesku, premočena, blatna, z otrokom v naročju.
In pod njeno dlanjo se je trebuh tiho premaknil.
Potem je dvignila oči — in prvič se je nasmehnila.
Mirno, kot bi vedela: življenje je prav takšno — krhko, mokro, a resnično.
