Avtobus je bil prenatrpan. Večerna konica, utrujeni, razdraženi ljudje, nekdo drži vrečke, nekdo telefon, drugi poskušajo ne stopiti drugim na noge. Anna, ki se je vračala iz službe, se je končno uspela preriniti noter, prijela za ročaj in v mislih štela postaje do doma.
Čez nekaj minut se je avtobus sunkovito ustavil, vrata so se odprla in vstopila je starejša ženska. Sive lase, urejen plašč, torbica v roki. Videti je bila utrujena, a ponosna in pokončna. Ljudje okoli so se delali, kot da je ne vidijo — klasičen prizor večernega prevoza.
Anna je vzdihnila in vstala.
— Prosim, usedite se, — je rekla.
Ženska se ji je hvaležno nasmehnila, sedla in po minuti tiho rekla:
— Hvala. Spominjate me na neko dekle… Tudi ona mi je nekoč odstopila sedež. Takrat pa nisem bila taka kot danes.
Anna se je nasmehnila, a jo je nekaj prešinilo.
— Res? — je vprašala.
Starejša ženska je prikimala.
— Da. Vozila sem se z istim avtobusom. Jokala sem. Izgubila sem denarnico, nisem vedela, kako bom prišla domov. In neko mlado dekle je pristopilo, sedlo zraven, mi dalo denar in reklo: »Dobrota se vedno vrne.«
V Anninih prsih se je razlila toplina. Spomnila se je — tistega jutra, istega avtobusa, iste ženske. Takrat je imela dvaindvajset let in preprosto pomagala, ne da bi pričakovala karkoli.
Pogledala jo je — ista drža, isti pogled. In takrat se je ženska nasmehnila in rekla:
— In zdaj se je dobrota spet vrnila.
Na naslednji postaji ji je Anna pomagala izstopiti. Preden je odšla, se je rahlo dotaknila njene roke.
— Hvala še enkrat. Ne veste, kako lahko preprost sedež vrne vero v ljudi.
Ko so se vrata zaprla, je Anna dolgo gledala skozi okno — in razmišljala, kako tiho življenje vrača tisto, kar smo nekoč dali drugim.
