Jutro je bilo hladno in naglo. Ljudje so hiteli v službo, avtomobili so švigali mimo, ne da bi opazili redke pešce. Alex, mlad moški s slušalkami v ušesih, je hitel v pisarno, nenehno pogledoval na uro — zamujal je na pomemben sestanek. Mislil je le na eno: priti pravočasno.
A pri naslednjem prehodu je pred njim stala starejša gospa s palico. Semafor je že utripal zeleno in vozniki so začeli nestrpno trobiti. Starka je naredila negotov korak naprej, nato obstala. Alex je nejevoljno pogledal na uro, nato na cesto — in namesto da bi jo obšel kot drugi, si je snel slušalke in stopil k njej.
— Dovolite, da vam pomagam, — je rekel, nežno ji ponudivši roko.
Nasmehnila se je — utrujeno, a iskreno.
— Hvala, sin. Danes imam težek dan.
Hodila sta počasi, korak za korakom. Avtomobili so čakali, nekateri so trobili, a Alex se ni prenaglil. Ko sta prišla na drugo stran, je ženska vzela iz torbice majhen ovitek in mu ga izročila.
— Prosim, vzemite. To je samo… zahvala.
Hotel je odkloniti, a je vztrajala:
— Ne zdaj, kasneje poglejte.
Alex je spravil kuverto v žep, ji pomahal in stekel naprej, ne da bi mu trenutek veliko pomenil.
Šele zvečer doma se je spomnil nanjo. V notranjosti je bila stara fotografija — mlad par pred istim mestom, le mnogo let prej — in majhen listek:
»Nekoč mi je tu nekdo pomagal prečkati cesto. Ta moški je postal moj mož. Ne vem, kaj čaka tebe, a dobro se vedno vrne.«
Na hrbtni strani je bila telefonska številka in ime: “Elizabeth Clark.”
Alex je dolgo gledal fotografijo, nato poklical številko. Oglasil se je ženski glas:
— Vedela sem, da boš poklical.
Tako se je začelo poznanstvo, ki je čez nekaj mesecev spremenilo njegovo življenje — saj je bila ta ženska mati dekleta, s katero se je kmalu srečal.
