Poldne.
Šolski stadion je utripal od zvokov: žvižg, udarci žoge, klici učencev, vonj segretega asfalta in sveže trave.
Poletje se je iztekalo, toda sonce je še vedno rezalo v oči in se odbijalo od kovinske mreže ograje.
Na igrišču je stal 8. „B“.
Učitelj športne vzgoje — visok, glasen, z večnim žvižgom na prsih — je postavljal učence v kolone.
— Hitro v krog! — je zaklical. — Preverimo hitrost pred tekmovanji!
Otroci so se smejali; nekdo je potrkal prijatelja po rami, nekdo je podal žogo.
Vsi — razen enega.
Leon.
Tih, z natančno zapeto trenirko in športnimi copati, potemnelimi od let.
Trudil se je ne izstopati, a je vedno izstopal.
Njegovi gibi so bili počasnejši, korak previdnejši, dih neenakomeren.
A trudil se je.
Vsakič.
— Leon, hitreje! — je zaklical učitelj, ko je fant šele prihajal do svoje črte.
Leon je pospešil, a se je spotaknil.
Padel je, se ujel na dlani, vstal in stresel prah.
Za trenutek je nastala tišina.
Potem se je zadaj zaslišal posmeh.
— Previdno, prvak! — je cinično zazvenelo.
Učitelj je stisnil ustnice.
— Če ne zmoreš kot vsi, sedi v senco. Ne moti drugih.
Besede so bile izrečene skoraj ravnodušno. A zadele so kot strel.
Ni ugovarjal.
Odšel je in sedel na rob igrišča, tja, kjer se trava preliva v prah in je vedno tišje.
Sonce mu je žgalo hrbet, nahrbtnik je ležal zraven, okrog njega pa tuji glasovi — enakomerni, glasni, hitri.
Opazoval je, kako drugi tečejo v krogu.
Učitelj je spet zažvižgal.
Žoga se je odkotalila k njemu. Hotel jo je vrniti — a ni utegnil. Učitelj jo je pobral prvi.
— Sedi, — je kratko rekel. — Ne moti.
Leon je prikimal.
Dvignil je pogled v nebo.
Osvetljujoče modro. Brez oblakov.
Zrak je drhtel in zdelo se je, kot da se je tudi čas ustavil.
Potem pa — se je nekaj spremenilo.
En deček je upočasnil korak.
Nato drugi.
Tretji se je povsem ustavil.
Učitelj je zažvižgal.
— Rekel sem: tek!
A nihče ni tekel.
Najprej so samo stali. Nato je nekdo stopil k robu igrišča. Potem še kdo.
Tišina se je širila kot val.
Učitelj je stopil naprej in obstal.
Opazoval je, kako njegov razred, eden za drugim, stopa iz kroga in gre k Leonu.
Tišina.
Sonce.
Veter.
Spustil je žvižg.
In prvič ni vedel, kaj naj reče.
Naslednje jutro je šolo sprejela tišina.
Stadion je bil prazen, trava se je bleščala od rose.
Otroci so prišli prej kot vsi.
Učitelj — tudi.
A Leon ni prišel.
Klop, na kateri je sedel včeraj, je samevala.
Nihče ni začel ogrevanja. Nihče se ni dotaknil žoge.
Učitelj je stal pri vratih in gledal proti obzorju, kjer se je počasi dvigovalo sonce.
Zdelo se mu je, da bo vsak hip zaslišal korake.
Počasne, tihe, a odločne.
In ves razred je z zadržanim dihom čakal na isto.
