Ko je Lenina mama zbolela, je najela negovalko. Mlada ženska po imenu Marina se je zdela popolna: mirna, urejena, z nežnim glasom.
Lena je živela v drugem mestu in prihajala le ob koncih tedna. Marina jo je vedno pričakala z poročili, vse je bilo čisto in urejeno — a Lena je kljub temu čutila, da nekaj ni prav.
Nekega dne se je sestanek končal prej in Lena se je odločila za presenečenje — prišla je brez klica.
Odprla je vrata in obstala.
V kuhinji je sedela njena mama — nasmejana, s skodelico čaja — ob njej pa moški.
Neznanec.
Glasno ji je bral časopis in ji dolival čaj, kot da to počne že vse življenje.
Lena je zmedeno vprašala:
— Oprostite, kdo ste?
Moški se je obrnil.
— Jaz… samo sosed. Pomagam, kadar lahko.
V tistem trenutku je iz sobe prišla Marina — in vse je postalo jasno.
Ni bila le negovalka. Bila je hči tega moškega — vdovca, ki je živel v sosednji hiši.
Vsak dan je prihajal, ko je Marina šla po nakupih. Sprva je le pomagal — potem pa je ostal zaradi ženske, za katero je resnično skrbel.
Lena je sedla. Mama se je nasmehnila:
— Mislila sem, da boš nekoč opazila. Bere mi isti časopis kot tvoj oče nekoč.
Od takrat je Lena prihajala pogosteje.
V tej stari hiši ni več videla žalosti. Samo toplino. In spoznanje, da včasih skrb ni služba — ampak druga priložnost za srečo.
