Zjutraj je snežilo — rahlo, tiho, vztrajno.
Marta je stala pri oknu z starim šalom v rokah in razmišljala, zakaj ga sploh ovija, če ga bo morala kmalu sneti.
V kuhinji je piskal grelnik, ura je tiktakala preglasno. Hiša je bila hladna in prazna — kot bi se že sprijaznila, da jo bo izgubila.
Potrkalo je.
— Mama, si pripravljena? — je vprašala Sofie, stoječa na pragu, s toplim nasmehom.
— Da, — je odvrnila Marta. — Samo plašč zapnem.
Ni vprašala kam. Ni želela vedeti.
Avto je dišal po kavi in mrazu. Zunaj vse belo.
Vozili sta se v tišini. Radio je šepetal novice, sneg je rahlo trkal po steklu.
Sofie je občasno pogledala mater, ki je tiho sedela z torbo na kolenih — kot da v njej nosi vse, kar ji je še ostalo: potni list, zdravila in star album fotografij.
— Ti je udobno? — je vprašala Sofie.
— Da, — je tiho rekla Marta.
In spet tišina.
Cesta je vodila iz mesta. Luči so izginile, hiše redkejše.
Marta je gledala skozi okno — mimo so drsela polja, gozd, zapuščene table.
»Dom za ostarele,« je pomislila. »Verjetno bo lepo. Čisto. Tiho. Ljudje, kot sem jaz.«
Ni je bilo strah — le žalost, da se lahko življenje konča brez slovesa.
Sofie je zavila na ozko zasneženo pot.
— Še malo, — je rekla.
Marta je prikimala, roke stisnjene ob torbo.
Ko sta se ustavili, je vladala popolna tišina.
Pred njima hiša. Ne dom, ne bolnišnica.
Majhna, lesena, z verando in lučkami na oknih.
Iz dimnika se je kadilo, na polici so stale glinene posode.
— Kje sva? — je vprašala Marta.
Sofie je odprla vrata.
— Se spomniš hiše, kjer si odraščala? — je rekla. — Našla sem jo.
— Našla?
— Da. Bila je zapuščena. Kupila sem jo in obnovila. Za naju.
Marta je stopila v sneg. Prepoznala je staro ograjo, verando, stopnice — in razumela, da to ni le hiša. To je vrnitev.
Zrak je dišal po lesu in vrtnicah — po tistih, ki so rasle pod njenim otroškim oknom.
Sofie ji je nežno prijela roko.
— Hotela sem, da si tam, kjer se je vse začelo. Ne med tujci. Z mano.
Marta se je rahlo nasmehnila.
— Mislila sem, da me pelješ v dom za ostarele.
Sofie se je nasmehnila nazaj.
— Ne, mama. Peljala sem te domov.
