Reka je rohneča divjala po nevihti.
Bregovi spolzki, voda motna in težka.
Tomaž je hodil ob toku, ko je zaslišal nenavaden zvok — ne krik človeka, ne lajanje, ne motor. To je bil rjovenje, hrapavo in dušeče.
Na drugem bregu se je v vodi borilo nekaj ogromnega.
Rumeno krzno, kremplji, valovi, oči polne strahu.
Lev. Pravi lev.
Skušal se rešiti, a tok ga je znova in znova potiskal nazaj.
Vsak normalen človek bi pobegnil.
A Tomaž se je ustavil, snel jakno in stopil v ledeno vodo.
Niti sam ni vedel zakaj — preprosto ni mogel oditi.
Voda ga je tepla po prsih, vlekla ga dol.
Dosegel je žival, prijel jo za grivo in jo poskušal usmeriti proti bregu. Lev je zarjovel — kratko, šibko, ne grozeče, bolj od strahu.
Tomaž je potiskal, roke so mu otrpnile, a nekaj v tistih očeh ga je sililo, da ne odneha.
Ko sta končno prilezla ven, sta oba padla na pesek.
Tomaž je zajemal sapo, čutil, kako se zemlja trese ob telesu zveri poleg njega.
Čakal je, da lev vstane, zarjove, napade. Nagon. Narava. Konec.
Toda lev se je počasi dvignil.
Mokra griva se mu je lepila ob vrat, dihal je težko. Dolgo je gledal človeka, skoraj mirno.
Potem je stopil bliže. Tomaž se ni premaknil, zaprl je oči.
In lev se je približal še bolj — ter s čelom nežno pritisnil ob njegovo ramo.
Topel. Težek. Živ.
Nekaj sekund je stal tako, nato se je obrnil in odšel proti gozdu.
Tomaž je sedel na bregu in strmel za njim, ne verujoč, kaj se je pravkar zgodilo.
Na pesku sta ostali dve sledi — človeška in zverinska — ena ob drugi, pomešani, kot dokaz, da lahko strah in zaupanje hodita po isti poti.
