Višina — štiri tisoč metrov.
Zrak je dišal po kovini in soncu. Edward je stal pri odprtem izhodu, prsti so se oklepali pasu, srce mu je bilo močno in enakomerno.
Inštruktor je zaklical nekaj kot „pripravljen?“, a veter je pogoltnil besede.
Pokimal je.
In skočil.
Svet se je obrnil na glavo. Hrup je izginil. Ostal je le zrak — gost kot voda. Mraz mu je žgal obraz, v ušesih mu je šumelo.
Padal je. Najprej hitro, nato kot da počasneje. Sonce se je spremenilo v črto, zemlja v zeleno polje, ki se je večalo vsako sekundo.
Potegnil je za ročico.
Enkrat.
Dvakrat.
Nič.
Panika ni prišla takoj. Kot da je stala ob njem in čakala.
Poskusil je znova — zaman. Pas ga je udaril po rami.
Zemlja se je bližala, zvok je rastel, telo je postajalo hkrati težko in lahkotno.
In potem — tišina.
Vse se je ustavilo. Zrak je postal gost, prozoren.
Zavedel se je, da ne diha, a se tudi ne duši.
Pred njim — svetloba, topla in enakomerna.
Spomin se je vrnil ne s krikom, temveč s šepetom.
Ta skok — videl ga je že. Velikokrat. V sanjah.
Vedno isto: strah, zrak, zemlja. In vedno ista misel: dokler padaš, živiš.
Nasmehnil se je.
Ne od norosti, ampak od miru.
Padec se je spremenil v let. Nebo ga je sprejelo kot svojega.
Potem se je zbudil.
Znoj na vratu, hladen vzglavnik, dih sunkovit, a živ.
Ležal je v temi in poslušal, kako se mu srce vrača v ritem.
Na nočni omarici — vozovnica za skok, kupljena včeraj.
Dolgo jo je gledal, mirno.
In zašepetal, kot da govori sanjam samim:
— Še ni čas.
