Trgovina je brenčala kot panj.
Sobota, police polne, vozički so se zaletavali, v zraku vonj po kruhu in kavi, pomešan z otroškim smehom.
Vrsta pri blagajni je bila dolga, ljudje so nestrpno pogledovali na ure, nekateri so govorili po telefonu.
Med njimi je stala Sofija, mlada noseča ženska.
Nosila je preprost siv plašč, lase spete v figo, obraz utrujen, a prijazen.
V rokah je imela seznam in si občasno položila dlan na trebuh.
Kupovala je malo: jogurt, kruh, jabolka in majhnega plišastega medvedka — za dojenčka.
Za njo je stala Klara — samozavestna, glasna, v dragocenem plašču.
Z dolgčasom je brskala po telefonu, nato pa opazila, kako Sofija položi robčke v žep.
»Kakšna drznost!« je rekla glasno, da so vsi slišali. »Noseča — in krade!«
Trgovina je utihnila.
Nekaj ljudi se je obrnilo.
Sofija je dvignila pogled, zmedena.
»Oprostite?« je vprašala tiho.
»Vse sem videla,« je rekla Klara, stopila korak naprej. »Blago ste skrili v žep! Vas ni sram?«
Sofija je pobledela.
»Samo držala sem jih, da mi ne pade košara…«
»Seveda,« jo je prekinila Klara. »To pravijo vse!«
Množica je zašepetala, nekdo je že snemal s telefonom.
Nosečnica je stala sredi trgovine, z rdečimi očmi, brez besed.
Klara je vzkliknila še glasneje:
»Pokličite vodjo! Naj preveri!«
Iz skladišča je prišel vodja — visok moški okoli štiridesetih, na znački je pisalo Mark.
Pristopil je mirno, samozavestno.
»Kaj se dogaja, gospa?«
Klara je pokazala na Sofijo.
»Ta ženska krade!«
Mark je pogledal Sofijo in rekel mehko:
»Gospa, brez skrbi. Preverimo skupaj.«
Sofija je z drhtečimi rokami obrnila žepe — robčki, račun, seznam.
Nič drugega.
V množici se je zaslišal tih smeh.
Klara je obledela.
»Verjetno sem se… zmotila…«
Toda Mark je ostal strog.
»Zmotili ste se? Javnostno ste obtožili nosečo žensko. Vse je posneto na kamerah.«
Obrnil se je k varnostniku:
»Prosim, zapišite poročilo o lažni obtožbi.«
Množica je začela šepetati — zdaj o Klari.
Nekdo je rekel: »Sramota.« Drugi so snemali.
Sofija je stala, še vedno v šoku, a v očeh se ji je prižgala hvaležnost.
Mark ji je položil roko na ramo.
»Vse je v redu. Niste storili nič narobe. Pojdite, pomagal vam bom nesti vrečke.«
Nasmehnila se je — prvič tisti dan.
Klara je stala pri blagajni, oči uprte v tla.
In zdaj nihče več ni gledal nosečnice.
Vsi so gledali tisto, ki je hotela ponižati — in ponižala samo sebe.
