Gorska cesta je vedno zahtevala previdnost.
Michael je vozil sam — star džip, prašna cesta, prazen prelaz. Vračal se je s poslovnega potovanja, odločil se je, da se ne bo mudilo, in zavil na staro pot, kjer je nekoč rad vozil z očetom.
Zrak je bil čist, nad skalami so krožili orli, sonce se je počasi spuščalo.
Ustavil se je ob cesti, da bi se pretegnil in vdihnil svež zrak.
Nedaleč stran, v ovinku, je stal spomenik — kamnita plošča s tablico in fotografijo. Nekdo je tukaj umrl pred leti.
Michael se je približal. Na plošči so bile sveže rože, kot bi jih nekdo pravkar položil.
Sklonil se je, da bi prebral napis:
»V spomin Tomu Graysonu. 1985–2018.«
Ime se mu je zdelo znano. A ko je pogledal fotografijo, mu je zastal dih.
Na črno-beli sliki je bil on.
Isti pogled, isti obraz, celo znamenje pod očesom.
Le da je moški na fotografiji deloval starejši, utrujen — kot bi preživel še nekaj let več.
Michael je obstal, ohromel.
Vzel je telefon, da bi posnel sliko, a kamera ni izostrila. Zaslon je potemnel, kot da noče pokazati resnice.
Stopil je korak nazaj, pomežiknil — in opazil, da datum smrti sovpada z današnjim dnem.
22. avgust.
Srce mu je razbijalo. Obrnil se je — nikogar. Le veter je šumel med skalami.
Hitro se je usedel v avto, zagnal motor in odpeljal.
Toda nekaj kilometrov kasneje je v vzvratnem ogledalu znova zagledal isti spomenik — čeprav je vedel, da je zavil drugam.
Kasneje, spodaj pri bencinski črpalki, je vprašal prodajalca:
— Tam zgoraj, spomenik Tomu Graysonu — kdo je bil to?
Prodajalec se je namrščil.
— Tam ni nič več. Ta spomenik so odstranili pred petimi leti, ko so popravljali cesto.
Michael je pobledel.
Ni rekel ničesar. Samo pogledal je v ogledalo.
In za trenutek se mu je zazdelo, da nekdo sedi poleg njega.
Isti pogled.
Isti nasmeh.
