Morje je dišalo po soli in kovini. Zrak je bil hladen, gost, dih se je spreminjal v bel paro.
Owen je stal do gležnjev v vodi in gledal naprej — proti bojam, hrupu, tistim, ki so se že ogrevali.
Ob njem so stali športniki v enakih neoprenih — on je med njimi izstopal: starejši, težji, z bleščečo protezo na soncu.
— Ste pripravljeni? — je zaklical prostovoljec.
— Ne, — se je nasmehnil. — Ampak vseeno začnem.
Startni signal je počil kot strel. Vsi so se pognali naprej — šumenje, pljuskanje, hladen zrak.
On je v vodo vstopil zadnji. Počasi, dokler se telo ni privadilo na težo. Proteza je drsela, ovirala, voda je prodirala pod manšeto — a plaval je. Ne lepo, ne hitro — samo vztrajno.
Vsak zamah je bil obljuba. Ne odnehati.
Mislil je na leta, ko se je izogibal morju. Po nesreči ni mogel več gledati vode — preveč spominov na tisto, kar je nekoč imel: noge, hitrost, svobodo. Vse, razen trme, ki je ostala.
Na sredini razdalje ga je tok začel vleči nazaj. Veter se je okrepil, valovi so narasli, mišice so gorele. Pomislil je: Saj mi ni bilo treba priti. Nihče tega ne potrebuje.
In takrat je zaslišal — iz daljave, z obale — ženski glas.
— Daj, očka! Še malo!
Sprva ni verjel. A glas se je ponovil. In srce se mu je skrčilo — isti glas, ki ga je pred letom dni spodbudil, naj poskusi znova.
Njegova hči. Prišla je.
Ni se ozrl — samo plaval je. Počasi, a do konca.
Ko je stopil na pesek, so se mu noge tresle. Prostovoljci so ploskali, nekdo je snemal. A on je videl le njo — v svetli jakni, z mokrimi očmi.
Pritekla je k njemu, ga objela, ne meneč se za hladno vodo ali pesek.
— Vedela sem, da ti bo uspelo, — je rekla.
Nasmehnil se je.
— Jaz nisem bil prepričan. Ampak potem sem te slišal.
Kasneje, ko je sedel ob obali, si je snel protezo in jo postavil zraven. Sonce je zahajalo, morje je mirno valovalo.
— No, — je tiho rekel, — naslednjič greva skupaj?
Pokimala je.
In morje se mu po dolgem času prvič ni zdelo hladno.
