Hiša je stala na robu gozda — temna, nagnjena, z zarjavelimi cevmi in podrto ograjo. Sam je tu živel dvajset let, skoraj nikoli ni šel v vas. Včasih so ga v trgovini vprašali:
— Je res, da imaš medveda?
Odgovoril je preprosto:
— Res. Samo da ni moj.
Medved je živel za hišo, v močnem ograjenem prostoru iz starih hlodov. Imenoval se je Tim — velik, z motno dlako in lenimi očmi. Star je bil kakih dvajset let, morda več. Ljudje so se bali približati, a Sam vrat ni nikoli zaklepal. Vedel je: Tim ne bo odšel.
Živela sta drug ob drugem kot soseda. Sam ga je hranil s kašo, ribami, kruhom. Včasih je sedel nasproti njega na štoru in rekel:
— Vse bo v redu, Tim. Še malo — pa pride poletje.
Medved je globoko zarjovel, kot bi odgovoril.
Nekoč, davno, je Sam delal v cirkusu. Skrbel je za živali — jih hranil, čistil kletke, popravljal rešetke. Potem pa je šlo nekaj narobe. Mlad medved je v paniki ušel iz kletke in stekel med ljudi. Kričanje, kaos, beg. Tisti dan je umrla dreserka. Dekle.
Ime ji je bilo Lena.
Po tem se je cirkus razpadel. Sam ni zdržal in je odšel. S seboj je vzel tistega medvedka — edinega, ki ga niso uspeli oddati. Rekel je, da ga je kupil, a nihče ni preverjal. Samo odšel je in izginil.
Od takrat je živel na robu gozda s Timom. Govorili so, da je čudak, da pije, da je podivjal. A tisti, ki so ga poznali, so vedeli: komaj je pil. Samo sedel je ob oknu in poslušal dihanje živali za steno.
Nekega pomladnega dne je prišla mlada novinarka, v puhasti jakni in s kamero.
— Pišem o vas, — je rekla. — Pravijo, da imate medveda. Zakaj?
Dolgo je molčal, nato rekel:
— Ker bi moral takrat umreti jaz, pa je umrla ona.
Novinarka ni takoj razumela.
— Bili ste tam, v areni?
Pokimal je.
— Ljubila je tega medvedka. Vsak večer ga je pobožala po gobcu, preden je šla. Nisem ga mogel pustiti. On je zadnje živo, kar je ostalo od nje.
Rekel je to mirno, brez žalosti. Nato je vstal, odprl vrata, in medved je počasi pristopil, položil taco na rob.
— Vidite, — je dodal Sam, — on je ni ubil. Samo ustrašil se je.
In se nasmehnil — čudno, skoraj nežno.
Ko je novinarka odhajala, je v ogledalu videla: starec je stal ob ogradi, medved pa nasproti. Dva preživela iz istega dne.
Skoraj je že zavila na cesto, ko jo je poklical fotograf, ki je bil z njo.
— Ne boš verjela, — je rekel. — Pogledal sem stare cirkuške posnetke. Medved — isti je. Na prsih je imel belo liso v obliki srca.
— In? — je utrujeno rekla.
— Tudi ta jo ima. Le da je zdaj star. Ampak ista lisa.
Ni odgovorila. Samo izklopila je telefon in pogledala v ogledalo: iz gozda, ob hiši, sta se videli dve silhueti — človek in žival.
In nenadoma je razumela: včasih krivda živi dlje kot ljubezen.
