Iz stanovanja je stekla pozneje kot običajno.
Budilka ni zazvonila, kavni aparat se je zataknil, gumb na plašču pa se ni hotel zapeti.
Malenkosti, ki običajno jezijo.
A tisto jutro je bilo, kot da bi nekdo neviden namenoma upočasnjeval njen korak.
Hodila je hitro, potem pa začela teči.
Veter ji je razmršil lase, sonce ji je sijalo v oči.
Srce je utripalo v ritmu njenih korakov, in tam, na križišču, je že videla avtobus — tisti, s katerim je vsako jutro vozila.
Avtobus je stal, vrata so bila odprta, voznik je kadil za volanom.
Pospešila je korak.
Ko je semafor utripnil, je voznik odvrgel cigaret, vzdihnil in zaprl vrata.
— Počakajte! — je zaklicala, a avtobus se je že premaknil.
Ustavila se je, težko dihala in opazovala, kako se oddaljuje.
Razočaranje, običajna jeza — in nato… čuden občutek.
Ne jeza, ne utrujenost — nekaj drugega.
Kot da bi v njej postalo prazno in tiho.
Sedla je na klop pri postaji.
Vzelo je telefon, da bi poklicala taksi.
Nebo je bilo jasno, jutro mirno in svetlo.
A tišina je nenadoma postala pregloboka.
Od daleč se je zaslišal pridušen, dolg zvok.
Potem krik.
Potem tišina.
Ljudje na postaji so si pogledali, nekateri so vstali, drugi odšli naprej.
Tudi ona je vstala in pogledala proti smeri, v katero je odpeljal avtobus.
Za ovinkom se je dvigal tanek stolp sivkastega dima.
Veter je prinesel vonj — ostrega, znanega, kot zažgana guma.
Šla je naprej, brez občutka v nogah.
Z vsakim korakom je srce bilo močneje.
Ko je zavila za vogal, je videla, da je cesta zaprta.
Avtomobili so stali. Ljudje so otrplo gledali.
In tam, na križišču, med zvito kovino, je stal tisti avtobus.
Na asfaltu so se svetlikali koščki stekla, dim se je dvigal nad streho, reševalci so tekali sem in tja.
Otrpnila je.
Ni mogla dihati, ni se mogla premakniti.
Samo gledala je, kako se sonce odbija od razbitega stekla,
in razumela, da jo je le nekaj sekund ločilo od tega mesta.
Pristopila je ženska s postaje in rekla, da se je avtobus zaletel v tovornjak, voznik pa umrl na kraju.
Poslušala je, a ni slišala.
Stala je sredi ulice, svet okoli nje pa se je razpadal.
Doma je dolgo sedela ob oknu.
Vse jutro se ji je zdelo kot sanje — preveč tiho, preveč natančno.
Vsaka malenkost:
budilka, kava, gumb,
ki so jo prej jezili,
so zdaj bili rešeni trenutki.
Naslednji dan je izvedela, da se je nesreča zgodila točno takrat, ko bi morala biti na avtobusu.
Sedež, na katerem je vsak dan sedela, je bil na strani trka.
Zaprla je oči in začutila, da je svet drugačen.
Vse — dih, veter, zvoki — kot da bi ji govorili:
včasih usoda ne opozori. Le zadrži te za minuto.
