Vprašanje se vrača znova in znova. In to vedno glasneje. Ali se Benjaminu Šešku res dogaja krivica, ki je nihče noče izreči na glas?
Benjamin Šeško je že neštetokrat pokazal, da zna, zmore in da ima nos za velike trenutke. Njegovi zadetki niso le učinkoviti, ampak pogosto tudi spektakularni. Takšni, ki dvignejo stadion na noge in spremenijo potek tekme. Kljub temu ostaja zadržan do javnosti in svoje zasebno življenje skrbno varuje. Prav zato so njegove redke objave na družbenih omrežjih vedno sprejete z navdušenjem.
Tokrat pa ni navdušil le z objavo. Tokrat je govoril nogomet. In govoril je zelo glasno. V štiriindevetdeseti minuti tekme je zadel in svojemu novemu klubu Manchester United prinesel zmago v trenutku, ko je bilo vse že videti izgubljeno. Gol ob koncu, ko se lomijo tekme in živci.
A prav tu se začne nelagodje. Kljub odločilnemu zadetku Benjamin znova ni začel v začetni enajsterici. Že tretjič zapored. Na igrišče je stopil šele v štiriinsedemdeseti minuti, a je v kratkem času pokazal mirnost, odločnost in kakovost, ki jih trenerji običajno iščejo pri nosilcih igre.
Njegov nastop je bil jasen signal. Da razume igro. Da obvlada pritisk. In da bi lahko imel veliko večjo vlogo od tiste, ki mu je trenutno namenjena. Vprašanje zato ostaja odprto in vse bolj neprijetno: zakaj igralec, ki odloča tekme, še vedno čaka na svojo priložnost od prve minute?
