Sonce je bilo visoko na nebu, zrak je trepetal od vročine.
Poletje je bilo v polnem razmahu — lenobno, počasno, gosto kot med.
Anna je pristavila čajnik, Marija je kopala po cvetlicah ob ograji.
Vse je bilo kot vedno: čebele so brenčale, petelin je kikirikal na sosedovem dvorišču, na okenski polici je ležala mačka.
Le Bruno ni prišel na zajtrk.
Običajno je bil prvi — težko je topotal po dvorišču, veselo lajal, z nespametnim nasmehom v očeh.
A danes je bilo tiho.
Pretiho.
Anna je sprva pomislila, da spi nekje v senci, za lopo.
Potem pa je zaslišala zvok.
Tih, hripav — kot da bi se nekdo dušil.
Ne lajež. Ne stokanje. Nekaj drugega.
Anna je obstala.
Marija je dvignila glavo s cvetlične grede.
In obe sta spoznali — nekaj ni v redu.
— Bruno! — je poklicala Anna.
Ni bilo odgovora.
Zvok se je ponovil.
Bližje.
Kot da se pod zemljo nekaj premika.
Pogledali sta se.
Anna je stopila po stezi, kjer je bila trava skoraj do kolen.
Vročina je bila gosta, zrak je trepetal, kot da bi sama narava zadržala dih.
In nenadoma se je trava… zazibala.
Počasi. Težko.
Marija je otrpnila ob ograji.
Anna je gledala, ne da bi verjela svojim očem.
Trava se je premikala — kot da bi se pod njo plazilo nekaj ogromnega.
— Marija… — je zašepetala.
In v tistem trenutku se je iz trave pokazalo nekaj.
Debelo telo, ki se je bleščalo na soncu.
Koža z vzorcem, kot da bi bila naslikana iz kovine in oglja.
Gibanje — počasno, težko.
Hladen dih, kot šumenje zemlje.
Obe ženski sta otrpnili.
Srce je Ani razbijalo v grlu.
Videla je že kače, a ne take.
To ni bilo zgolj bitje — bilo je nekaj drugega.
Telo se je zvijalo po travi, pod njim pa… nekaj se je gibalo.
Nekaj, kar je dihalo posebej.
Anna je zakričala.
Zagrabila je stare grablje ob ograji.
Marija je brez besed potegnila ven metlo.
Pognali sta se naprej.
Brez razmišljanja, brez razumevanja.
Samo z obupanim strahom, ki ne sprašuje, ali delaš prav.
Krik, šumenje, udarci.
Grablje so zadevale travo, zrak, spolzko kožo.
Kača je sikala, se zvijala, umikala.
Prah se je dvigoval v oblake.
Sonce je slepilo, roke so se tresle, a nista odnehali.
Sosedje so pogledali skozi vrata, nekdo je zakričal —
a babici nista nič slišali.
V tistem trenutku je obstajalo samo eno —
ta trava, ta senca, ta groza, ki je dihala pred njima.
In potem — gibanje.
Kača se je sunkovito zvila, kot da je nekaj stisnila.
Spodaj se je zaslišal zvok.
Hripav, pretrgan.
Živ.
Anna je odskočila.
Marija si je položila roko na prsi.
Kačje telo se je treslo, kot da bi v njem nekaj utripalo.
In v naslednjem trenutku se je obrnilo.
Ogromna glava se je dvignila nad travo,
oči, kot dve temni kapljici olja, so zasvetile na soncu.
In potem je kača odprla gobec in z močnim sunkom izpljunila nekaj na tla.
Obe ženski sta zakričali.
Na travi, v prahu, je ležal Bruno.
Njun ljubljeni pes.
Moker, ohlapen, poln trave in prahu.
Iz kačje čeljusti se je vlekla tanka nit sline, ki se je lesketala v soncu.
Sekunda — in kača se je počasi splazila nazaj,
izginila v travi,
kot da bi se raztopila v vročem zraku.
Anna je stekla k psu.
Bruno je dihal.
Težko, hripavo, a dihal.
Njegove oči so se rahlo odprle, tiho je zacvilil in položil glavo v njeno naročje.
V daljavi, za ograjo,
se je trava še dolgo zibala —
kot da bi nekje globoko pod zemljo
nekaj zelo starega in lačnega
spreminjalo položaj v svoji jami.
😱🫣👉 Nadaljevanje v komentarjih 👇
