Svetloba v njegovi kavarni se je prižgala prva — kot da se je zora učila od nje. Noah je prihajal, še preden je mesto oživelo. V notranjosti je dišalo po kavi, svežem kruhu in nečem toplem, človeškem. Prižgal je luči, odprl okna, poslušal, kako les škripa in kako voda tiho kaplja v korito. Zunaj se je dvigala para — dih mesta, ki je še spalo.
Vsako jutro je pred vrata postavil škatlo. Preprosto, kartonsko, zavezano z vrvico. Na njej listič: »Za tiste, ki jim je danes težko.«
V notranjosti — topel juha, kos kruha, jabolko, včasih čaj v termosu. Nikoli ni čakal, kdo jo bo vzel. Samo vedel je: nekdo jo bo.
— Spet jo puščaš tam? — ga je nekoč vprašala natakarica. — Kaj pa, če je nihče ne vzame?
— Potem jo bo jutri vzel nekdo drug, — je odgovoril.
Hotela je še nekaj reči, pa je utihnila. V njegovem glasu je bilo tisto mirno prepričanje, ki se mu ne oporeka.
Včasih je videl, kako se kdo približa — moški v starem plašču, ženska z otrokom, najstnik z nahrbtnikom. Vedno hitro, sramežljivo, brez pogleda naokoli. Vzeli so škatlo, kot bi storili nekaj sramotnega. Noah se je vedno obrnil stran. Ni hotel, da bi morali pojasnjevati.
Opoldne je bila kavarna polna glasov, pare in zvoka posode. Ljudje so jedli, se smejali, razpravljali. On je prinašal krožnike, brisal pult in si včasih mislil: morda je imel kdo od njih nekoč tisti težek dan. Le da se zdaj smeji.
Nekega jutra je prišel kasneje kot običajno — pozabil ključe, nato raztresel vrečo moke. Ko je prišel do vrat, škatle ni bilo več. Na mestu, kjer je stala, pa je ležala ovojnica. V njej risba, otroška roka: krožnik juhe, sonce in napis: »Hvala, gospod Noah. Zdaj imava tudi midva jutro.«
Sedel je na stopnice, pritisnil risbo k prsim. Zrak je dišal po cimetu, svežem kruhu in še po nečem — lahkotnosti. Ne sreči, ne. Le občutek, da je njegovo tiho »za nekoga« doseglo tisto, kar je moralo.
Naslednji dan je postavil dve škatli. In poleg listič:
»Včasih je težko ne le tistim, ki so lačni. Včasih tudi tistim, ki molčijo. Vzemite, če potrebujete.«
Do večera ju ni bilo več. Na njihovem mestu je ostal le majhen kamenček — kot znamenje. Nasmehnil se je, zaprl kavarno in ugasnil luč.
Zunaj pa je morda nekdo prvič po dolgem času jedel ne iz potrebe — ampak iz hvaležnosti.
