V mestnem parku je bil topel dan.
Otroci so preganjali golobe, mladi pari so se sprehajali po drevoredih, na klopi pod starim hrastom pa je sedel starejši moški z violino.
Igral je vsak dan, ob istem času. Ljudje so bili navajeni njegove glasbe — lahkotne, malo žalostne, a nekako domače.
Danes je igral še tišje kot običajno. Zdelo se je, da se zvok komaj dotika zraka.
Mimo je hodil moški — Thomas, ki se je mudil na sestanek. A nenadoma se je ustavil.
Melodija ga je zadela naravnost v srce.
Zastal, pristopil bliže in sedel na klop nasproti violinista.
— Oprostite… — je rekel, ko je starec prenehal igrati. — Od kod poznate to melodijo?
Starejši moški se je nasmehnil.
— Ne poznam je. Igram samo to, kar čutim.
Thomas je odkimal.
— To ni le glasba. To je skladba, ki jo je napisal moj oče. Umrl je pred dvajsetimi leti. Nihče razen njega ni igral te melodije.
Starec je sklonil pogled, dolgo molčal.
Nato tiho rekel:
— Vaš oče… ni bil morda Michael?
Thomas je obledel.
— Da… ste ga poznali?
Mož je pokimal.
— Igrala sva skupaj v orkestru. To je bila najina zadnja vaja. Rekel je: »Če odidem prej, naj ta melodija živi naprej.«
Thomas si je obrisal solze in sedel poleg njega.
Dolgo sta molčala, nato pa je starec spet prijel za violino.
Tokrat ni igral za občinstvo — ampak za prijatelja, ki ga ni bilo več.
Ljudje okoli so se ustavili in poslušali.
Thomas pa je pomislil, da nam včasih usoda vrne tisto, kar smo izgubili — ne z besedami, temveč z zvoki.
