V majhnem mestu je življenje teklo mirno in dolgočasno. Vsi so se poznali, in vsaka novica je bila tema pogovorov več tednov. A nekega dne je pozornost prebivalcev pritegnil nenavaden prizor: ob starem, že davno zapuščenem vodnjaku se je pojavil pes.
Sprva mimoidoči niso temu pripisovali pomena. A z vsakim dnem je postajalo jasneje — to ni bilo naključje. Velik ovčar se od vodnjaka ni umaknil ne podnevi ne ponoči. Tulil je tako dolgo in žalostno, da so se še najbolj ravnodušni prebivalci zdrznili ob njegovem glasu. V njegovih očeh ni bilo jeze — le obup in nemir.
Ljudje so začeli šepetati. Nekateri so menili, da je v vodnjaku obtičala mačka ali kakšna druga žival. Drugi so trdili, da je pes izgubil mladiče in jih čuti tam spodaj. Starejši pa so se spomnili starih govoric: nekoč je bil ta vodnjak „nečist“ kraj, zato so ga pred desetletji zaprli.
A čim bolj je pes tulil, tem težje je bilo ostati ravnodušen. Kmalu so ga opazili otroci in povedali staršem. Zvečer se je ob vodnjaku zbralo nekaj moških. Svetilke v njihovih rokah so se tresle, čeprav nihče ni priznal, da ga je strah. Pes je nemirno hodil sem in tja, gledal ljudi in temno globino, kot da jih prosi: »Poglejte!«
Eden izmed moških se je opogumil, se nagnil in posvetil v notranjost. Vlažne stene so se spuščale globoko navzdol, kjer je zablestel šibek odsev. Zdelo se je, da se nekaj premika. Vsi so otrpnili in poslušali. Nenadoma — tih, komaj slišen zvok. Ni bil stok niti šum. Bil je glas. Človeški glas.
Prebivalci so takoj poklicali reševalce. Ti so prispeli ponoči in začeli spust. Ko so svetilke osvetlile dno, je postalo jasno: tam, med ruševinami in blatom, je ležal človek. Mlad moški, komaj živ, ves umazan in opraskan. Njegov glas je bil tako šibek, da ga nihče sprva ni razumel. A pes je zatulil tako glasno in žalostno, da so vsi takoj vedeli — to je njegov lastnik.
Izkazalo se je, da je fant nekaj dni prej padel v vodnjak, ko je iskal zavetje pred dežjem. Zdrsnil je in ni mogel splezati nazaj. Nihče ne bi nikoli izvedel zanj, če njegov zvesti pes ne bi ostal tam. Vse te dni je tulil, dokler ni pritegnil pozornosti ljudi.
Ko so ga dvignili na površje, je fant odprl oči in najprej stegnil roko proti psu. Ta se je privil k njemu, mnogim pa so se orosile oči.
Zgodba se je razširila po vsem mestu. Vodnjak so končno zasuli, ovčar pa je dobil ime »varuh življenja«. Od takrat se ljudje tam pogosto ustavijo — in vedno se spomnijo, da sta prav zvestoba in predanost živali rešili človeško življenje.
