Prvič sem ga videl poleti — tisti dan, ko je sonce talilo asfalt, zrak pa je dišal po pokošeni travi in ogretih ograjah.
Stal je pred svojo hišo, v obledeli srajci, in skrbno zavezoval kup starih časopisov. Zdelo se je, kot da jih pripravlja za muzej, ne za smeti.
Sosedi so ga imenovali čudaka. Pravili so, da ničesar ne vrže stran.
Plastične steklenice, pokrovčki, kartoni — vse je imel spravljeno v škatlah, lepo označenih: 2016, pomlad 2018, stara pisma.
Nekoč sem ga vprašal — zakaj. Nasmehnil se je:
— Nič ni smet, če se spomniš, zakaj je nastalo.
V hiši je bilo tiho. Iz priprtega okna je dišalo po papirju, starem lesu in nečem komaj zaznavnem — po vonju časa.
Na policah so stale kozarci z gumbi, elastikami, koščki blaga. V kotu škatle z napisi: od mame, šolsko, zimski dnevi.
Rekel je, da je vsaka stvar sled, in vreči jo stran pomeni izbrisati košček življenja.
Poslušal sem ga in pomislil: morda preteklosti preprosto ne zna spustiti.
Leta so minevala.
Hiša je propadala, barva se je luščila, on pa je še vedno zlagal »smeti« v urejene vrste.
Sosedje so se smejali, nekateri pritoževali — da bo naredil skladišče. On pa je le prikimal in rekel:
— Vse to bo nekoč prišlo prav, samo ne veste, kdaj.
Nekega dne sem šel mimo in videl ljudi na njegovem dvorišču.
Kamere, mikrofoni, plakati. Približal sem se — mesto je razpisalo natečaj za najboljši projekt recikliranja.
Predstavil je svojo zbirko — ne le krame, ampak celotno instalacijo z naslovom Deset let brez smeti.
Vsaka steklenica, vsak košček papirja je bil del zgodbe: tukaj o otroštvu, tam o ljubezni, drugje o izgubi.
Vse je bilo očiščeno, podpisano, spremenjeno v umetnost.
Ljudje so stali v tišini.
Nekateri so jokali.
Niso gledali smeti, ampak življenje človeka, shranjeno v stvareh, ki jih običajno zavržemo.
Čez teden dni je njegovo delo zaokrožilo po vseh novicah.
Prejel je ponudbo za sodelovanje z mestnim muzejem in štipendijo za projekt »nova ekologija spomina«.
Ko sem ga znova obiskal, me je pričakal z istim nasmehom in rekel:
— Vidiš? Treba se je le naučiti ne metati stran.
Sonce je sijalo skozi okno, bleščalo se je na steklu in zdelo se je, kot da je zrak napolnjen s svetlobo in zgodbami.
