Stala je pred vrati matičnega urada v beli obleki, ki je zdaj spominjala na mokri papir – tanek, tresoč se, skoraj prozoren. Deževalo je, kot da bi se nebo odločilo sprati vse do zadnje upanja. Tkanina se je prilepila na kožo, kodri so se spremenili v temne pramene, po obrazu pa so tekle kapljice – ali deževnica ali solze. Na stopnicah pod njenimi nogami so se lesketali koščki cvetnih listov – bele vrtnice so se raztresle kot nedorečene besede.
Telefon je vibriral v njeni roki, vendar ne zaradi dohodnega klica, ampak zaradi časa. Minute so minevale in se spreminjale v ure. Nihče ni prišel. Nihče ni napisal.
Še nekaj časa je stala, kot da bi hotela zadržati ta trenutek, tako kot zadržimo vrata, ki se bodo vsak trenutek zaprla. Potem si je sezula čevlje z visokimi petami – koraki so postali mehki, skoraj otroški. Sedla je kar na stopnice, ne da bi se menila za to, da je obleka postala siva od blata, in se razjokala. Ramena so se ji tresla, dih je bil neenakomeren, svet okoli nje se je razblinil v akvarel. Mesto je brnelo v daljavi, avtomobili so drveli mimo, dežniki so se premikali sem in tja, ona pa je sedela, skrita v dlani, in se zdela najtišja točka na hrupnem zemljevidu.
Nekdo se je neopazno približal. Najprej – zvok korakov po lužah, potem – rahlo trkanje dežnikov.
»Dekle,« je rekel moški glas. »To je za vas.«
Pogledala je. Pred njo je stal kurir – visok, moker, z dvema dežnikoma v rokah in vrečko, zavito v polietilen. Na izkaznici je bilo ime, a ga ni prebrala. Samo je iztegnila roko.
V vrečki je bil kuvert. Njeno srce je prepoznalo pisavo, še preden so prsti dotaknili papirja.
„Oprosti. Ne morem.“
Samo dve vrstici. Brez podpisa, brez pojasnil.
Svet je postal tišji. Celo dež je kot da se je umiril in se spremenil v rahlo šumenje. Te besede je prebrala večkrat – kot da je upala, da je med njimi skrito še kaj drugega. Pojasnilo. Priložnost. A ni bilo. Samo hladna dokončnost.
Izdihnila je in v tem trenutku opazila drugi kuvert. Majhen, rahlo zmečkan, z neenakomernim napisom: »Darilo po pomoti. Iz drugega naročila.«
Odprla ga je. Notri je bila vozovnica za Prago. Ena. Za jutri.
Smejala se je – kratko, skoraj histerično. In takoj spet zajokala.
Kurir je stal ob njej, ni odšel. Gledal jo je z nekim tihim sočustvovanjem, ne da bi ji ponudil tolažbo. Samo stal je v dežju in držal nad njo dežnik, medtem ko je ona gledala vozovnico, kot da bi bila čuden znak sveta, ki se je vendarle odločil, da je ne bo dokončno uničil, ampak spodbudil.
Čez tri dni je odletela. Brez obleke, brez šopka, z enim kovčkom in srcem, v katerem ni bilo več jeze. V Pragi je dišalo po kavi, kruhu in jutranjem zraku. Hodila je po ozkih uličkah, se izgubljala med turisti, sedala v kavarno z okni na Vltavo in gledala, kako se v odsevu stekla pojavi njen novi obraz – miren, svetel, svoboden.
Vsako jutro se je začelo enako: kava, sprehod, sonce na koži. Naučila se je spet smejati. In ne čakati na klice.
Po treh mesecih se je vrnila. V isti obleki – zdaj zlikani, suhi, drugi.
Pred vrati matičnega urada je spet deževalo, a zdaj je bil dež tih, skoraj nežen. Na stopnicah je stal moški z dvema dežnikoma.
Nasmehnil se je.
»Nisem mislil, da boste vendarle prišli.«
Pogledala ga je in v njenih očeh se je odražalo vse: naliv, Praga, prazen kuvert, vozovnica, nov dan.
»Kurir vedno pride,« je rekla in se zasmejala.
Zdaj se je nevesta res poročila. Z moškim, ki jo je nekoč preprosto pokril z dežniki na najhladnejši dan njenega življenja.
