Pogreb je potekal tiho. Deževalo je, kaplje so padale na črne dežnike, žalna glasba je zvenela pridušeno, kot iz daljave. Emily je stala ob krsti, s prepletenimi rokami — ni jokala, samo strmela je v eno točko. Njen mož je umrl nenadoma: nesreča, v trenutku, brez možnosti za rešitev.
Ni mogla verjeti. Vse je bilo kot sanje, kjer se obrazi in zvoki razlivajo. Okrog nje so stali prijatelji, sodelavci, sosedi. Glasovi so bili pridušeni, dokler njen pogled ni obstal na nekom na koncu vrste. Moški. Visok, z istim obrazom. Iste oči, ista brazgotina pri ustnicah, isti gib roke.
Srce ji je poskočilo v grlo.
— »Ne…« je zašepetala.
Moški je opazil njen pogled. Za trenutek sta se njune oči srečali — potem pa se je hitro obrnil in spustil dežnik.
Emily je stopila naprej, noge so se ji tresle.
— »Počakajte!« je zaklicala, a zvok dežja in glasov je pogoltnil njen glas.
Ko se je slovesnost končala, je stekla za njim, a je izginil med avtomobili.
Kasneje doma je vzela star album. V ovojnici, skriti pod poročnimi fotografijami, je našla staro sliko: njen mož je stal poleg istega moškega. Pod sliko je pisalo samo eno besedo:
„Midva.“
Emily je padla na tla, občutek je bil, kot da se ji svet podira pod nogami. Živela je z nekom, za katerega je mislila, da ga pozna — pa ga v resnici sploh ni.
