Lorin dom je bil vedno brezhibno čist. Bele stene, popolne police, vonj po svežem perilu in jutranji kavi.
In vse to — zahvaljujoč Mariji, njeni gospodinji, starejši, mirni ženski.
V petih letih se je Lora navadila njene prisotnosti: prihajala je zgodaj zjutraj, vse opravila tiho in odšla do kosila.
A v zadnjem času je Loro vse bolj motilo, da nekdo hodi po hiši, premika stvari, ve, kje je vsaka malenkost.
Čutila je, da potrebuje »osebni prostor«.
— Marija, mislim, da ste dovolj delali. Hvala za vse, — rekla je čim bolj nežno.
Marija je le pokimala.
— Seveda, gospa. Razumem.
Naslednji dan je bil dom tih. Preveč tih. Brez zvoka sesalca, brez vonja po čistoči. Lora je mislila, da se bo navadila.
A zvečer, ko je šla v spalnico, je na blazini zagledala ovojnico.
V njej — fotografija njenega sina iz otroštva in kratek zapis:
»Pazite nanj. Spomnil me je na mojega.«
Lora je obstala. Njen sin. Postalo ji je hladno.
Marija o svojem življenju nikoli ni govorila — le enkrat je mimogrede omenila, da je izgubila otroka.
Lora je pograbila telefon, a Marijina številka ni bila več dosegljiva.
Naslednji dan je odšla na njen stari naslov — nihče ni vedel, kdo je tam živel.
In takrat je Lora spoznala: včasih izgubimo ljudi, ki so nas imeli radi bolj, kot smo si mislili.
