Hladen jutranji dan. Mesto je hitelo — avtomobili, hrup, ljudje s kavo v rokah. Pred supermarketom je sedel moški z odejo na ramenih in kartonom: »Pomagajte, kdor more.« Njegov obraz je bil neobrit, oči utrujene — a ne prazne.
M mimo je šla ženska s sinom. Za trenutek se je ustavila, ga ošinila s pogledom in rekla razdraženo:
— Vsi ste isti. Pojdi delat, če hočeš jesti!
Moški je sklonil pogled in tiho rekel:
— Z veseljem… če bi lahko.
Ona je zasopla, prijela sina za roko in odšla. Zvečer doma se ni več spomnila nanj — takšnih prizorov je bilo preveč.
Teden dni kasneje so imeli v sinovi šoli uro hvaležnosti — otroci so prinašali slike ljudi, ki so jim nekoč pomagali. Deček se je nasmehnil in iz torbe vzel star izrezek iz časopisa. Na fotografiji — goreča hiša. Pod njo napis: »Gasilec Thomas Reed rešil otroka iz ognja.«
— To sem jaz, — je rekel ponosno. — In to je tisti stric, ki me je takrat nesel ven.
Ženska je otrpnila. Vzela je fotografijo v roke — in srce se ji je stisnilo. Obraz, zagorel, z istimi očmi, isto brado — isti človek kot pred supermarketom.
Naslednji dan je šla tja. Moškega ni bilo več. Le star kozarec in časopis sta ležala ob zidu — s isto fotografijo, že obledelo.
Stala je dolgo, dokler veter ni obrnil strani. Na hrbtni strani je bilo z neenakomerno pisavo napisano:
»Ne vsem junakom gre dobro, ko ogenj ugasne.«
Solze so ji padale na papir. In takrat je razumela, da nekatere besede pečejo močneje kot ogenj sam.
