Dvorana je bila okrašena z belimi cvetovi, glasba je nežno igrala. Vsi so vstali, ko je vstopil ženin — samozavesten, miren, z izrazom, v katerem je nevesta videla vse: ljubezen, ganjenost, upanje.
Sofia mu je stopila naproti, s tresočimi se koleni. To je bil dan, na katerega je čakala vse življenje.
Stala sta drug proti drugemu, držala se za roke. Voditelj je govoril o družini, zvestobi in ljubezni, a Sofia ni več slišala ničesar — le bitje svojega srca.
In nenadoma, sredi obreda, je Alex — njen ženin — pobledel, izpustil njeno roko in stopil korak nazaj. Vsi so obstali. Pokleknil je. A ne pred njo.
Sofia se je obrnila — pri vhodu je stala starejša ženska s palico. Alex si je z drhtečimi rokami snel prstan in zašepetal:
— Odpusti, mama. Nisem mogel, dokler nisi prišla.
Stala je tam, osupla. Njegova mati je bila proti poroki od začetka. Ni prišla na vaje, ni dvigovala telefona, rekla je, da “njen sin dela napako.”
A zdaj, ko jo je zagledal pri vratih, je vse drugo izginilo.
Pokleknil je k njej, jo objel in zajokal.
V dvorani je zavladala tišina. Sofia ni vedela, ali naj joče, odide ali preprosto stoji. Kot da se je svet ustavil in gledal, kako moški, ki ga ljubi, izbira — med preteklostjo in prihodnostjo.
Ko je vstal, so bile njegove oči rdeče, glas se mu je tresel:
— Ne bom se poročil, dokler naju ne blagoslovi.
Njegova mati je počasi pristopila, pogledala nevesto — in se prvič nasmehnila.
