Vračala se je domov po dopustu. Teden pod soncem je minil hitro: morje, šum valov, vonj kokosa na koži. Ob prestopu se je zgodilo nekaj nepredvidenega — letalska družba je izgubila njen kovček.
Brez oblek, brez čevljev, ničesar. Samo poletni kombinezon čez kopalke.
»Samo da pridem domov,« si je rekla.
Ko so oznanili vkrcanje, se je nasmehnila. A takoj ko je stopila v letalo, je začutila, da se je vse spremenilo. Potniki so se ozirali, nekateri so se posmehnili, drugi šepetali. Čez minuto je pristopil stevard — visok, vljuden, a z ledenim pogledom.
— Oprostite, gospa, — je rekel. — V takšni opravi ne morete leteti. To je v nasprotju s pravili.
Zbegala se je.
— Izgubili so mi prtljago. Ni bilo namerno. Le domov želim.
A nikogar to ni zanimalo. Za njenim hrbtom so se oglašali glasovi:
— Prav je tako.
— Evo je, plažna moda.
Čez minuto so jo prosili, naj zapusti letalo.
Po prehodu je hodila in čutila poglede, ostre kot noži.
V čakalnici je sedla k oknu in poskusila poklicati podporo. Roke so se ji tresle. Počutila se je prazno. A nenadoma je dvignila pogled.
Tisto isto letalo je že vozilo proti stezi.
Sprva je bilo vse mirno, nato… je pod krilom nekaj zaiskrilo.
Tanka črta dima. Potem še ena.
Obraz je pritisnila ob steklo.
— Ne… to ni mogoče… — je zašepetala.
Skočila je in stekla do okenca.
— Ustavite to letalo! — je zavpila. — Dimi se mu pod krilom!
Varnostnik je dvignil roko:
— Gospa, prosim, pomirite se…
A tedaj je v terminalu zapiskal alarm. Na zaslonih je utripalo: Let odpovedan.
Iz zvočnikov: »Tehnična napaka. Evakuacija posadke.«
Dvajset minut pozneje je na ploščadi stalo več deset ljudi. Piloti, stevardese, potniki. Kapitan je prvi stopil k njej.
— Vi ste to opazili? — je vprašal.
Pokimala je, še vedno tresoča.
Pogledal jo je z iskrenim začudenjem.
— Če ne bi zaklicali, bi že vzleteli. Med vzponom bi se lahko gorivo vžgalo.
Stala je tam, bosa, na soncu, z mokrimi lasmi, v tistem istem poletnem oblačilu, zaradi katerega so jo ponižali.
Okrog nje — isti obrazi, ki so se prej obračali stran.
Zdaj so gledali drugače. Tiho.
In nenadoma je razumela: včasih je sram, ki te vrže iz kabine, prav tisto, kar reši vse ostale.
