Ko je ekipa restavratorjev vstopila v staro hišo na obrobju mesta, so pričakovali običajno delo — odstraniti star omet, obnoviti tla, prepleskati stene. Hiša je bila prazna že desetletja: prah, zatohli vonj, pajčevine pod stropom in sledovi časa na vsakem predmetu. A prav v tej hiši so naleteli na odkritje, o katerem so kasneje pisali lokalni časopisi.
V dnevni sobi, na veliki steni nasproti okna, je visela težka slika. Bila je temnejša od vsega okoli in kot bi privlačila pogled. Na platnu — ženska v črni obleki, ki sedi ob oknu s tihim, pozornim pogledom. Zdelo se je, kot da opazuje vsakogar, ki vstopi v sobo.
Delavci so se odločili, da sliko odstranijo, da bi izravnali steno za barvanje. Eden izmed njih, Tom, je opazil, da je platno kot prilepljeno na steno — spodnji del se sploh ni premaknil, kot da bi bilo nekaj skrito za njim. Po nekaj poskusih so previdno odstranili okvir — in zaslišal se je tih škrip, kot bi hiša sama vzdihnila.
Pod sliko so odkrili staro okno, zabito z deskami in ob robovih ometano. Nihče ni vedel, da obstaja — ne lastniki ne prejšnji stanovalci. Okoli okvirja so bili vidni sledovi popravil: nekdo ga je očitno namenoma zaprl, natančno in s trudom.
Ko je Tom posvetil z baterijo v režo med deskami, je zrak od znotraj bil hladen — kot da za oknom ni vrt, temveč klet. Sklonil se je bliže — in ugotovil, da to ni zunanja stena. Za oknom se je razkrivala druga soba. Tema, stari tapeti in nekaj kovinskega, kar se je bleščalo na tleh.
Odločili so se odstraniti nekaj desk. Ko so prvo izpulili, se je po sobi razširil oblak prahu in vonj po vlagi. Za drugo desko pa se je za trenutek nekaj premaknilo — kot bi tam stal nekdo in se premaknil.
Eden od njih je instinktivno posvetil z baterijo, a žarek je zadel le praznino. Nobenega gibanja. Samo staro ogledalo, naslonjeno na steno, in v njem zamegljen odsev sobe, v kateri so stali sami.
»Morda prehod?« — je tiho rekel eden. Tom je odkimal, še vedno strmeč v odprtino. Na notranji steni se je videl kos papirja, pribit z žebljem. Skušal ga je doseči, a ni mogel. Drugi je prinesel lopatico, da bi dvignil desko.
In ko se je dotaknil roba, je v globini sobe nekaj padlo z zamolklim zvokom. Vsi trije so obstali. Tišina je postala tako gosta, da so slišali lastno dihanje.
Tom je stopil korak nazaj, pogledal sliko, ki je zdaj stala ob steni — in skoraj mu je padla svetilka iz rok.
Ženska na platnu ni več gledala proti oknu. Njen pogled je bil zdaj usmerjen naravnost vanje.
