Jonathan Clark je delal kot oskrbnik starega pokopališča na obrobju mesta. Dnevi so minevali mirno: urejene poti, cvetje ob spomenikih, šelestenje listja.
Ljubil je ta kraj — tih, spokoj, odrezan od sveta.
A nekega sončnega dne se je vse spremenilo.
Ko je šel mimo stare družinske grobnice, je zaslišal otroški smeh.
Najprej je pomislil, da se nekje blizu igrajo otroci, a pokopališče je bilo prazno.
Smeh se je ponovil — jasen, nežen, kot da se nekdo skriva za vrati.
Grobnica je bila stara, poraščena z mahom, z napisom »Družina Morrison.«
Jonathan je pristopil bližje in opazil, da so težka kamnita vrata priprta.
— Halo! Kdo je tam? — je zaklical.
Ni bilo odgovora — le rahlo šumenje iz notranjosti.
Potisnil je vrata. Notri je dišalo po vlagi in prahu.
Na tleh je ležal plišasti medvedek — star, z obledelo pentljo.
Ko ga je Jonathan dvignil, se je nekaj spremenilo — postalo je tiho, celo veter je zastal.
In nato se je iz globine zaslišal tih šepet:
»Hvala, da si ga vrnil.«
Jonathan se je ustavil, ozrl naokrog — nikogar.
A na steni je opazil droben napis, izpraskan v kamen:
»Emily. 1978.«
Pozneje je izvedel pri arhivarju, da je v tej grobnici res pokopana družina Morrison, njihova hči Emily pa je izginila teden dni pred pogrebom — in njene igrače nikoli niso našli.
Od takrat vsako leto Jonathan prinese novega plišastega medvedka.
Ne iz strahu — ampak iz spoštovanja.
Kajti nekateri otroški smehi niso tam, da bi strašili — ampak da bi spomnili, da jih še vedno pomnimo.
