Dan je bil oslepljujoče svetel.
Skozi steklena okna dvorane je sonce metalo zlate lise po tleh, v zraku je dišalo po bezgu in šampanjcu.
Ona — Alina — je stala pred ogledalom. Nosila je lahko obleko v barvi topljenega mleka, na glavi pa skrbno urejeno lasuljo iz svetlih pramenov.
Nihče, razen ženina, ni vedel, da se pod njo skriva gladka koža, opečena od kemoterapije.
Bila je bolna ves pretekli letnik. In ves ta čas je bil on ob njej.
Ko so zdravniki rekli, da so možnosti majhne, je samo dejal:
— Potem se bova še poročila.
In tako sta stala pod obokom iz belih vrtnic.
Smeh, bliskavice kamer, cingljanje kozarcev.
Alina se je smehljala, čutila, kako zrak trepeta.
Toda v zadnjem delu dvorane je stala ona — ženina mati.
Zadržana, hladna.
Od začetka je vsem govorila, da “ta deklica” samo igra, da bi vzbudila usmiljenje.
Nihče ji ni verjel — do tega dne.
Ko sta mladoporočenca začela plesati, je nenadoma pristopila.
Počasi, z napetim nasmehom.
— No, — je rekla glasno, da so vsi slišali, — zdaj mi verjamete?
Še preden jo je kdo lahko ustavil, je sunkovito prijela Alino za lase.
Lasulja je padla.
Množica je onemela. Glasba je utihnila.
Alina je stala sredi dvorane — plešasta, bleda, tresoča se.
Njene oči so se svetile ne od solz, temveč od svetlobe, ki je padala nanjo.
Tišina je bila tako globoka, da se je slišal utrip srca.
Ženin je stopil k njej, slekel suknjič in ga nežno ogrnil okoli njenih ramen.
Potem se je obrnil k materi.
— Zdaj vsi vidijo, — je dejal tiho, a odločno, — kdo je tukaj res bolan.
Vzel jo je za roko in jo odpeljal iz dvorane.
Stala sta zunaj, na soncu.
Prvič je mirno zadihala.
— Oprosti, — je zašepetala, — pokvarila sem ti praznik.
— Ti si mi dala življenje, — je odgovoril. — Vse drugo ni pomembno.
Minilo je leto dni.
Vrnil se je v isti vrt, kjer sta se fotografirala.
Njeni lasje — kratki, živi, svetleči na soncu.
Bolezen je izginila.
Včasih se čudeži zgodijo ne zato, ker jih pričakujemo, temveč ker zna nekdo resnično ljubiti.
