Pomladno jutro je bilo oslepljujoče svetlo.
Sonce se je odbijalo od tirov in sijalo na mokrem betonu perona. Zrak je dišal po železu, prahu in svežem vetru po dežju.
Na peronu je stala Sofija — mlada nosečnica v tanki srajci in obledelih hlačah, z bosimi gležnji in umazanimi supergami brez vezalk.
Njena oblačila so bila raztrgana, mokra, oprijeta telesa, pod očmi so se ji risali temni krogi. A v njenih očeh je bilo še vedno nekaj — iskrica življenja, trma, človečnost.
V rokah je držala staro plastično vrečko in plišastega zajčka z odtrganim ušesom.
Ko je stopila v vagon, je sedla k oknu, objela igračo in zaprla oči.
Potniki so jo ošinili s pogledom — in se obrnili stran. Zanje je bila le nekdo, ki ne sodi nikamor.
Čez nekaj minut je pristopila sprevodnica — stroga, utrujena ženska v uniformi.
— Vozovnico, prosim.
Sofija je spustila pogled.
— Nimam je… samo malo sem želela potovati…
— Brez vozovnice ne gre, — je suho rekla sprevodnica. — Izstopite na naslednji postaji.
Ko je vlak ustavil, je Sofija izstopila, plišastega zajčka je držala tesno ob prsih.
Sonce ji je sijalo v oči, veter je premikal njene mokre lase. Sedla je ob zid postaje, vrečko položila poleg sebe in tiho zašepetala:
— Zdrži, mali… samo še malo…
Vlak je odpeljal.
V vagonu je zavladala tišina. Sprevodnica je hodila po hodniku, preverjala sedeže, in nenadoma pod klopjo opazila nekaj majhnega.
Sklonila se je — bil je tisti plišasti zajček.
Okoli vratu je imel trak s kosom papirja, razmočenim od dežja.
Na njem, z drhtečo pisavo:
“Če se mi kaj zgodi, pomagajte mojemu otroku. Verjamem, da dobrota še obstaja.”
Sprevodnica je otrpnila, brez sape.
Potem se je pognala proti kabini strojevodje.
— Ustavite vlak! Takoj!
Kolesa so zaškrtala, potniki so vzkliknili.
Vlak je upočasnil in čez minuto obstal sredi sončnega polja.
Strojevodja in dva potnika sta skočila ven in stekla nazaj — proti postaji.
Sofijo so našli na peronu — sedela je na tleh, brez moči, z rokami okoli trebuha, z zaprtimi očmi.
Začel se je porod.
Sprevodnica je stala poleg nje, v rokah je še vedno držala mokrega zajčka.
Dvajset minut kasneje se je nad postajo zaslišal prvi jok novorojenčka.
Dan je postal tako svetel, kot da se je sonce samo nagnilo, da bi pogledalo.
Zdravnik je pozneje rekel:
“Če vlaka ne bi ustavili, ne bi preživela.”
In mesto je še dolgo govorilo o ženski brez vozovnice —
ki je s svojim zajčkom ustavila vlak in rešila dve življenji.
