Jutro se je začelo počasi. Sonce je le oplazilo strehe, zrak je bil svež, z vonjem mokre zemlje in dima iz dimnikov.
Po cesti, ki se je še lesketala od rose, je hodil moški in nenadoma opazil — pri stari hiši je stalo konj.
Siv, velik, z belo grivo; stal je nepremično, kot bi bil vkopan.
Gledal je naravnost v okna drugega nadstropja, ni pomežiknil, ni odvrnil pogleda.
V njegovih očeh je bilo nekaj budnega in tiho bolečega — kot da vsak hip nekoga pričakuje.
Mimoidoči je upočasnil korak, a kmalu šel naprej. Pomislil je — ušel je iz hleva, vrnil se bo.
A naslednji dan je konj stal na istem mestu.
Ni odšel. Ne podnevi ne ponoči. Ljudje so ga začeli opažati. Nekateri so mu nosili hrano, drugi so ga podili — zaman.
Komaj se je oddaljil od okna, kot bi stražil nekaj nevidnega.
Tretji dan so se sosedi zaskrbeli. Hiša je bila tiha, zaprta, okna zagrnjena. Ženske, ki je tam živela s sinom, že dolgo nihče ni videl.
Konj pa — je stal.
Poklicali so reševalce. Ko so vrata odprli, jih je udaril vonj plina. V kuhinji so našli žensko v nezavesti in dečka na tleh, skoraj brez sape.
Odločale so minute.
Konj je stal pri pragu, ko so ju nosili ven. Tiho je zarezgetal — podaljšano, z vsem telesom je drhtel.
Deček je odprl oči, obrnil glavo in zašepetal:
— Je moja… prišla?
Šele takrat je postalo jasno: to je bil njun konj. Po požaru na kmetiji je izginil — odšel v gozd, vsi so mislili, da je poginil. A nekako, po desetih kilometrih, se je vrnil. Naravnost k hiši. Prav tisti dan.
Od tedaj fant vsako jutro pride k njej na dvorišče. Prinese jabolko, pogladi jo po vratu, ona pa položi glavo na njegovo ramo.
Stojita v zlatem jutranjem svitu — tiha, živa, kot bi dihala z enim srcem.
In ljudje zdaj pravijo: nekatere rešitve se zgodijo ne z rokami, temveč z občutji.
In obstajajo bitja, ki nas pomnijo močneje, kot se pomnimo mi sami.
