Dež ni pojenjal.
Kaplje so udarjale po strehi, drsele po oknih, razbijale se ob stopnice.
Hišo je napolnjeval vonj po dragi kavi, parfumu in novem življenju, ki ga je Lukas imel za svojo zmago.
»Odločil sem se,« je rekel, stoječ pri vratih.
»Lukas, ne moreš… sem v sedmem mesecu!« — Klara si je držala trebuh, osupla.
Stala je bosa na hodniku, v starem puloverju, s kovčkom pri nogah.
Na obrazu zmeda, v očeh bolečina — tista tiha, ki reže globoko.
Iz dnevne sobe je prišla Irina.
Svilnata halja, razpuščeni lasje, samozavesten nasmeh — vse na njej je kričalo: zmagala sem.
Prijela je Lukasa za roko in rekla, ne da bi pogledala Klaro:
»Čim prej končaj s to farso, tem bolje.«
Klara ga je gledala, iskala tistega moškega, ki je nekoč poljubil njen trebuh in ji šepetal:
»Ti si moj dom.«
»Ne morem,« je zašepetala.
»Lahko,« je odgovoril in se celo nasmehnil. »Vse bo v redu. Pomagal ti bom. A tako več ne gre.«
Irina se je zasmejala:
»Ne dramatiziraj, Klara. Nosečnost ni tragedija. Le ne paše v najine načrte.«
Klara je močno stisnila ročaj kovčka.
Vse v njej je počilo.
Naredila je korak proti vratom, upajoč, da bo rekel ostani.
Namesto tega jih je odprl sam — z olajšanjem, kot bi to čakal.
Zunaj je lilo.
Mrzel, težak, neusmiljen dež.
»Pojdi,« je rekel. »Tako bo bolje za vse.«
Klara je stopila ven, blato se ji je lepilo na noge.
Ni naredila niti treh korakov, ko se je za njo zaslišal Irenin smeh:
»Kako lahko se je znebiti preteklosti!«
In Lukas se je zasmejal z njo.
Glasno, skoraj srečno.
Vrata so se zaloputnila.
Dež je pogoltnil vse.
Prve tedne je Klara živela pri stari prijateljici, pomagala ji je v kavarni.
Ponoči ni spala — otrok se je premikal, srce pa je bolelo od praznine.
Potem je začela znova: našla službo, dobila pomoč iz sklada za matere.
Svet se je počasi spet ogrel — počasi, a pošteno.
Medtem pa se je v Lukasovi hiši vse sesedalo.
Irina se ni več smejala.
Postala je hladna, zahtevna, govorila o disciplini in »statusu«.
Lukas je pomival posodo, čistil, nosil torbe — in poslušal:
»Ne pozabi, tukaj živiš samo zaradi mene.«
Skušal je oditi, a ni imel kam.
Prijatelji so ga zapustili, družina ga ni razumela, Klara — ni več odgovarjala.
Nekoč je prižgal televizijo.
Oddaja o dobrodelnosti.
Govora je bilo o pomoči mladim materam.
In med nasmejanimi ženskami je zagledal Klaro.
Utrujeno, a močno.
Z otrokom v naročju.
V njenih očeh ni bilo več solz — samo mir.
Izklopil je televizor.
Tišina v hiši je bila oglušujoča.
Na vratih je stala Irina, v isti halji, s kozarcem vina v roki.
»Kaj je, pogrešaš svojo revščino?« se je zasmehnila. »Pojdi, sprehodi psa.«
Ni odgovoril.
Samo gledal jo je — in prvič razumel, da sreča, kupljena s slabo vestjo, ne diši po denarju.
Ampak po gnilobi.
Leto kasneje je Klara odprla majhno pekarno.
Na tisti dan ni več mislila — le včasih, ko je deževalo, in je zvok kapljic spomnil na tiste korake po blatu.
Zdaj je ta zvok pomenil mir.
In nekje, v veliki hladni hiši, je Lukas pomival skodelice, v katerih se je ohladila kava — in se prvič počutil kot nič.
