Jutro je bilo jasno in toplo.
Sonce se je počasi dvigovalo nad starim jabolčnim sadovnjakom, v zraku pa se je vil vonj po mokri travi, meti in nečem sladkem — kot spomin iz otroštva, ki ga ni mogoče vrniti.
Anna je stala ob oknu s skodelico kave, ko je opazila, da zajec koplje pod gredico.
Ni to počel kot običajno.
Ne iz igre, ne iz dolgčasa.
Vsak gib je bil miren, natančen — kot da natančno ve, kje iskati.
Zemlja je padala v mehkih grudah, jutranja svetloba je pronicala skozi liste in metala zlate lise po njegovi dlaki.
Anna je stopila v vrt.
Trava je bila še hladna, na pajčevinah so se svetlikale kapljice rose.
Zajec se ni prestrašil. Samo obstal je, pogledal vanjo — in se počasi umaknil, za seboj pustil plitvo jamico.
V njej je nekaj zablestelo, kot odsev starega ogledala.
Anna se je sklonila, dotaknila se zemlje.
Izpod vlažnih korenin se je pokazal srebrn medaljon. Potemnel, z majhno zaponko, komaj viseč na verižici.
Pazljivo ga je odprla.
V notranjosti je bila drobna fotografija. Deklica, stara okoli sedem let, z belim psom.
Neznan obraz, a pogled je bil nenavadno znan.
Kot bi nekdo gledal vanjo skozi čas.
Anna je pokazala najdbo sosedi — starejši ženski z nasprotne hiše.
Ta je dolgo molčala, nato rekla:
— Nekoč je tukaj stala hiša. Po požaru je ostal samo vrt. Deklica je umrla.
Anna je začutila, kako ji po koži steče hladen val.
Zajec je medtem sedel ob njej — mirno, kot da vse razume.
Zvečer je medaljon ležal na okenski polici.
Zahajajoče sonce je sijalo skozi zaveso in se odbijalo od stekla.
Anna se je približala — in za trenutek se ji je zazdelo, da se deklica na fotografiji nasmiha.
Pomežiknila je — in nasmeh je izginil.
Zajec je sedel pri njenih nogah in gledal v isto smer.
Od takrat ni več kopal.
Včasih je samo sedel pri tistem mestu, dolgo, tiho, kot da nekaj posluša.
Anna se je navadila — na tišino, na vonj jabolk, na šelestenje trave, ki je spominjalo na dih.
Včasih, v najbolj tihih jutrih, je čutila, da je vrt drugačen.
Kot da je nekdo neviden končno našel mir.
In zajec… je le pomagal.
