Jutro je bilo običajno: sivo nebo, vonj po kavi iz kioska, luže po dežju.
Martin je stal na postajališču, v rokah aktovka in papirnata vrečka s sendviči. Srajca napeta, ovratnik tišči, pod pazduhami vlažno — vse kot vedno.
Ko je avtobus pripeljal, so ljudje planili k vratom.
On je ostal zadnji. Naredil korak naprej.
Voznik, ne da bi ga pogledal, suho rekel:
— Poln. Počakajte naslednjega.
Martin je pogledal v notranjost — prostora je bilo, a nihče se ni premaknil. Ženska pri oknu je odvrnila pogled, fant s slušalkami se je delal, da spi.
Zadaj je nekdo zašepetal, ne prav potiho:
— Saj se itak ne bo spravil noter.
Rame so se mu skrčile. Besede so se mu prilepile na kožo kot blato.
Avtobus je odpeljal. Vrata so se zaprla kot vzdih.
Martin je ostal stati v rosi. Nato je prijel vrečko močneje in krenil peš.
Cesta je vodila ob glavni cesti. Hrumenje avtomobilov, vonj mokrega asfalta, kapljice po očalih. Hodil je hitro, kot da bi hotel sam sebi dokazati, da ne potrebuje nikogar, da se premika naprej.
Na polovici poti se je ustavil — da zajame sapo. Ob cesti je stala stara, zarjavela, mokra klop. Usedel se je. Vzel sendvič. Zagrizel. Hotel se je smejati — grenko in mirno hkrati.
Mimo je zapeljal »njegov« avtobus. Tisti, ki ga ni hotel vzeti.
Tokrat — s sirenami. Dim iz okna, iskre, vonj po gorenju.
Martin je obstal. Ljudje so tekli, nekdo je kričal: eksplozija motorja!
Vstal je. Dolgo stal, dokler ni razumel — tisti avtobus.
Kolena so se mu tresla. Spet je sedel in gledal cesto, kjer so skozi dež utripale luči reševalcev.
Sendvič se je ohladil. Položil ga je poleg sebe, globoko vdihnil in prvič po letih ni čutil sramu zaradi svojega telesa.
Kajti prav to telo — njegova teža, njegova počasnost — mu je rešilo življenje.
Nasmehnil se je. Tiho, iskreno.
In potem je odšel naprej. Počasi.
Tokrat ne zato, ker ga niso spustili, ampak ker je sam izbral svoj tempo.
