V tetovažni salon je prišel v navaden ponedeljek — tisti dan, ko se mojstri dolgočasijo in pijejo hladno kavo. Ivan je bil star skoraj petdeset let, delavske roke, jakna z oljnimi madeži in utrujen, a miren pogled.
— Kaj želiš tetovirati? — je vprašala tetovatorka, dekle s črnimi lasmi in zelenimi očmi.
Molčal je trenutek in nato rekel:
— Zemljevid sveta. Čez cel hrbet. Brez napisov. Samo črte.
Presenečeno ga je pogledala.
— To bo veliko dela. In bolelo bo.
— Bolečine se ne bojim, — je preprosto odgovoril.
Vsak večer je prihajal po službi. Tiho je sedel, skoraj ni govoril. Zunaj se je stemnilo, na koži pa so se počasi risali obrisi celin. Severno morje, južna obala, otoki, ki jih verjetno nikoli ne bo videl. Včasih ga je vprašala:
— Ste veliko potovali?
Nasmehnil se je.
— Dovolj, da sem si vse to želel zapomniti.
Postopek je trajal mesec dni. Ko je bil zadnji obris končan, je rekla:
— Končano. Zdaj imaš cel svet na hrbtu.
Pogledal se je v ogledalo, na kožo, ki je bila videti kot stari zemljevid v okviru, in pokimal.
— Lepo. Samo čudno.
— Zakaj?
— Ne poznam niti ene poti.
Zasmejala se je, mislila je, da se šali. A potem je rekel:
— Nikoli nisem potoval. Nikamor. Niti do morja. Samo… želel sem vedeti, kje je vse to. Da bom verjel, da obstaja.
Utišala se je. Svetloba je padla s strani, sence na njegovem hrbtu pa so celine spremenile v gore in doline. Stal je mirno, kot da res drži zemljo na ramenih.
— Morda je to tudi potovanje, — je tiho rekla.
Skomignil je z rameni.
— Morda. A veš, vedno sem si mislil: če človek ne more videti sveta, naj bo svet vsaj z njim.
Odhajal je, pustil nekaj drobiža in škatlico cigaret.
Čez nekaj dni se je vrnil — samo pogledat. Stal je v vratih, malo nerodno, in rekel:
— Odločil sem se, da grem. Kamorkoli. Začel bom v sosednjem mestu.
Nasmehnila se je.
— No vidiš, zdaj ti bo tisti zemljevid prišel prav.
