Vročina je bila lepljiva kot vata. Zrak je trepetal nad asfaltom, nad polji, nad staro šolo z oluščeno ometom. Marko je šel domov po poti za reko, ko jo je zagledal — kačo. Ležala je med kamni, zvita, z zmečkanim repom. Nekdo je očitno vanjo vrgel kamen.
Priklonil se je. Kača je dihala — komaj. V njenih očeh ni bilo jeze, le isto, kar je sam čutil, ko so ga starejši pretepali — nemoč in tih strah. Slekel je srajco, jo previdno ovil okoli nje, da ga ne bi ugriznila, in jo nesel domov.
Mati je zakričala, ko jo je zagledala.
— Si znorel?! Saj je to kača!
— Ranjená je, — je mirno rekel Marko. — Lahko jo pozdravimo.
V lopi je našel staro kletko za ptice, vanjo dal mokro krpo in skodelico z vodo. Kača se ni premaknila. Dneve je skoraj ni zapuščal — le sedel je poleg in poslušal, kako tiho šumi po kovinski mreži.
Po tednu dni je oživela. Premikala se je počasi, previdno. Hranil jo je z žabami, ki jih je prinašal z ribnika, in se z njo pogovarjal zvečer, kot z živim bitjem.
— Samo bojijo se, — je rekel. — Ker ne vedo, kakšna si v resnici.
Nekega jutra je bila kletka prazna. Prestrašil se je, preiskal vso hišo, a kača je izginila — skozi okno, v travo, tja, kamor spada.
Isti dan je sosedov deček rekel, da jo je videl pri vodnjaku. Govorica se je hitro razširila po mestu: »Marko je imel doma kačo! Strupeno! Ušla je!«
Naslednji dan se nihče ni približal njihovemu dvorišču. V trgovini so šepetali, sosedje so zapirali vrata. Nekdo je rekel, da je čarovnik, drugi — da je njihova hiša zdaj “prekleta”. Učiteljica ga ni več klicala k tabli. Tudi mati je govorila tišje, s strahom v očeh.
Marko ni več hodil ven. Sedel je pri oknu in gledal, kako se večer spušča nad mesto kot tuj pajčolan. Hotel je zakričati, razložiti, da je samo rešil živo bitje. A vedel je — nihče ne posluša fantov, ki se spoprijateljijo s kačami.
Mesec dni pozneje je ponoči zaslišal šumenje pri vratih. Šel je ven — in obstal. Na pragu je ležala kača. Ista. Cela, živa. Zvila se je v obroč pri vratih, poleg nje pa je ležala podgana — sveža, kot darilo.
Sklonil se je in tiho rekel:
— Hvala.
Zjutraj, ko je mati prišla ven, kače ni bilo več. A na pragu je ostala jasna sled, kot znak — kot da bi nekdo vendarle razumel, kdo je tu v resnici koga rešil.
