Sonce se je nagibalo k zahodu, ulice so bile polne dolgih senc.
Zrak je bil težek, dišal je po vročem asfaltu, prahu in nečem zloveščem — kot tik pred nevihto.
Po dvorišču, med olupljenimi stenami, je hodil šestnajstletni fant.
V nahrbtniku ni imel nič posebnega — le slušalke in zvezek — a hodil je hitro, kot bi čutil korake za seboj.
Obrnil se — trije.
Tisti, ki so se zadnje mesece potikali po soseski.
Smeh, prazne oči.
Pogledali so se in krenili za njim.
Fant je pospešil, a v ozki ulici je bilo preveč tiho — in odmev korakov ga je izdajal.
Zavil je za vogal, kjer je nekoč stal star trgovin — zdaj le zidovi in zarjavela ograja.
Tam so ga ujeli.
— Kam se ti tako mudi, pametnjakovič? — je rekel eden in ga udaril po rami.
Fant je poskušal mimo, a roke so zgrabile njegov nahrbtnik.
— Brez traparij, — se je zasmejal drugi.
In takrat je stopila iz sence.
Sklonjena, v starem plašču, s sivimi lasmi spetimi v figo.
Nosila je vrečko s kruhom, ustavila se in jih pogledala.
Ne prestrašeno — ampak mirno, skoraj hladno.
— Spustite ga, — je rekla tiho.
Fant ni verjel svojim ušesom.
Eden izmed njih se je zasmejal.
— Kdo pa si ti, babica?
— Ena, ki je bolje, da je ne razjezite, — je rekla brez spremembe glasu.
Vse se je zgodilo v trenutku.
Stopila je naprej — v njenem gibanju je bilo nekaj čudnega, odločnega, kot da se je telo spomnilo, kako se bori.
Eden jo je hotel odriniti — a je padel, kot bi ga odpihnil veter.
Drugi je stopil nazaj, držeč se za prsi.
Tretji je zaklel in zbežal brez pogleda nazaj.
Fant je stal pri miru, ne razumevajoč, kaj se je zgodilo.
Ženska se je poravnala, popravila plašč in ga pogledala.
— Si v redu?
Pokimal je.
Ona se je rahlo nasmehnila.
— Pojdi domov. In sem več ne hodi.
Hotel je nekaj reči, a besede so mu obstale v grlu.
Že je odhajala, naslonjena na palico, kot da se ni zgodilo nič.
Vrečka s kruhom se je zibal v njeni roki, sonce je sijalo na njene srebrne lase.
Kasneje bo izvedel, da je nekoč služila v vojaški bolnišnici, preživela dve vojni, živela sama in vsako jutro hranila potepuške mačke.
Toda tistega večera je le gledal za njo —
in prvič spoznal, da so junaki včasih tihi.
