Sonce je žgalo, kot bi hotelo požgati vse živo.
Reka je bleščala — topla, motna, navidezno mirna.
Zrak je trepetal, škržati so žvrgoleli v trsju.
Kmet je stal ob bregu in gledal, kako se njegov pes Rex igra pri vodi.
To je bil njun vsakdanji obred — vsako jutro, brez izjeme.
Vrgel je palico.
Rex je brez oklevanja skočil, za sabo pustil lok kapljic.
Kmet se je nasmehnil.
Star pes, a srce enako — zvesto, ognjeno, živo.
Potem pa — tišina.
Najprej je mislil, da se je pes utrudil.
A tišina je bila čudna.
Ne mir — pričakovanje.
Napnul se je.
Rex je stal do prsi v vodi, negiben, zrl je v globino.
Za njegovim hrbtom — nežno valovanje, preveč enakomerno, preveč usmerjeno.
Kmet je stopil v reko.
Topla voda se mu je zaprla okoli nog, lepljivo blato se mu je prisesalo na podplate.
V zraku je smrdelo po gnilobi in mahu.
»Rex!« je zaklical.
Pes je obrnil glavo, oči prestrašene.
In v tistem trenutku je voda za njim eksplodirala.
Kmet je uzrl le senco — dolgo, težko, drsečo, kot da je reka sama oživela.
Skočil je.
Hlad mu je zadel prsi.
Potopil se je — zvok, svetloba, dih so izginili.
Pod vodo — zeleni mrak, pesek, drobni mehurčki.
Videl je Rexa — pes je mahal z nogami, se dušil, oči so bile polne panike.
Stegnil se je, ga zagrabil za dlako.
A začutil je — nekaj vleče v drugo smer.
Močno, neizprosno.
Voda je vrela, tok ga je vrtinčil, ušesa so mu bobnela.
Obrnil se je — in zagledal gobec.
Ogromen, bledo siv, z zobmi kot žeblji.
Oči — dve rumeni liski, prazni kot smrt sama.
Krokodil se je premikal tiho, a vsak val, vsak trzljaj je prinesel bolečino.
Zavpil je — pod vodo, brez glasu, iz obupa.
Z vso močjo je potegnil.
Mišice so gorele, pljuča kričala, a psa ni izpustil.
Tok ju je vlekel navzdol.
Brcnil je — v nekaj trdega, živega.
Krokodil je spustil.
Za trenutek.
To priložnost je izkoristil.
Sunek navzgor — in prebila sta površje.
Zrak mu je planil v prsi kot ogenj.
Zajel je sapo, zakašljal, zadušil se.
Slišal je lajež, pljuskanje, svoje ime — kot da nekdo kliče od daleč,
čeprav okoli ni bilo nikogar.
Rexa je potegnil k bregu, roke so se mu tresle.
Pes mu je drsel iz prstov, mahal z nogami, se dušil.
Doplavala sta do trave, padla na vroč pesek.
Kmetovo telo se je treslo od izčrpanosti.
Ležal je, hripavo dihal, prsi so mu boleče utripale.
Ob njem je Rex dihal — težko, a dihal.
Živ.
Prevalil se je na hrbet.
Sonce mu je sijalo naravnost v oči, nad reko so spet peli škržati.
Vse se je vrnilo v običajno.
Kot da se ni nič zgodilo.
Le reka, tiha in lenobna,
in nekje na dnu — dve rumeni piki,
ki se svetita v motni globini,
čakata, kdaj se bo spet približal vodi.
