Paket je stal pri vratih, ko je prišla domov.
Brez naslova, brez imena — le njen priimek, napisan otroško roko.
Na stopnišču je dišalo po vlagi in starih ceveh.
Žarnica je utripala, metala bled odsev na sive stene.
Dvignila je škatlo — težka, vlažna, hladna.
Srce ji je poskočilo.
Kdo bi to lahko pustil? Pošta tega ne počne.
V stanovanju je škatlo postavila k vratom in dolgo strmela vanjo.
Zopet šelestenje.
Tanko, kot dihanje.
Vzela je nož in prerezala lepilni trak.
Zasmrdelo je — zemlja, plesen, nekaj gnilega.
Pod pokrovom je ležala zvita kačja koža. Prava.
Siva, sijoča, kot bi jo pravkar odvrgla.
Pod njo list papirja z napisom:
»Vrnila se je. Pazi se.«
Prsti so se ji zatresli.
Stopila je nazaj, oči uprte v škatlo.
Nato se je iz hodnika zaslišal zvok — mehko, spolzko drsenje, ki se je bližalo od spodaj navzgor.
Zamrznila je.
Pod vrati se je zableščala senca, nato še ena.
Tanka sled vlage se je vila po tleh.
Pogledala je skozi kukalo.
Najprej nič.
Potem — gibanje.
Na stopnicah se je nekaj temnega zvijalo.
Gladko, ogromno, počasi se plazilo navzgor.
Odskočila je.
V spominu so se pojavili utrinki:
otroštvo, hiša ob reki, poletni večeri, vonj vlage.
In — tisti dan.
Ko je njuna mati kričala iz kleti.
Ko sta s sestro stekli dol — in videli kačo.
Veliko. Debelo. Sijočo. Ovito okoli materinega telesa.
Sestra se ni premaknila.
Ona je zbežala.
In se nikoli več ni vrnila.
Policija je kasneje rekla: nesreča.
Sestra je mesec dni zatem izginila.
Vsi so mislili — da je odšla.
Poskušala je pozabiti.
Preselila se je, spremenila ime.
A zdaj, ko je gledala paket, kožo in napis,
je razumela — tega ni konec.
Kače se vedno vrnejo tja, kjer je nekoč tekla kri.
In če je nekdo napisal: »Vrnila se je,«
potem se bo tista noč ponovila.
Le da tokrat — tukaj.
Pogledala je gor.
Senca pod vrati se je spet premaknila.
Tokrat je bil zvok bližje.
Preblizu.
