Jutro se je začelo, kot da se svet rojeva znova. Mesto je dihalo s paro, ki je prihajala iz jaškov, dišalo je po kavi in mokri zemlji po nočnem dežju. Ljudje v pisanih športnih copatih so se zbirali pri štartu, se smejali, fotografirali, topotali z nogami, da bi se ogreli. Lea je sedela nekoliko ob strani — v lahkem črnem vozičku, z dlanmi na hladnih obročih koles. Njeni prsti so se tresli ne od mraza, ampak od nečesa globljega — od pričakovanja. Ni marala velikih besed, kot sta »pogum« ali »junaštvo«. Hotela je le voziti. Naprej, dokler lahko.
— Hej, ste prepričani? — je vprašal prostovoljec, fant s pegami in piščalko. — Začenja deževati, proga je spolzka.
— Če ne začnem, kako bom vedela, da zmorem? — je mirno odgovorila Lea.
Zmedel se je, nato samo prikimal in odšel. Njen nasmeh je bil kratek, a resničen.
Ko je počil startni strel, je vse odveč izginilo. Množica se je premaknila — nekateri hitro, drugi počasi. Lea je začutila, kako se kolesa pod njenimi rokami odzivajo na vsak potisk, kako kaplje dežja drsijo po licih in se mešajo z njenim dihom. Svet se je skrčil na cesto in srce. Po desetem kilometru ni več videla hrbtov tekačev — samo sivo črto asfalta, ki je izginjala nekam v neskončnost.
Dež je postal močnejši. Veter ji je udarjal v obraz, blato je škropilo spod koles. Nekje spredaj se je nekdo spotaknil, nekdo odnehal, nekdo preklel. Ona pa je vozila dalje. Tiho, vztrajno, kot da je vsak gib njena molitev. »Samo ne se ustaviti,« si je šepetala. In cesta ji je odgovarjala z globokim zvokom, mesto pa je utihnilo, kot da posluša utrip njenega srca.
Na petindvajsetem kilometru so jo pekle mišice rok, prsti so se ji krčili. A ni odnehala. Mimo je pripeljal kolesar in zaklical:
— Spoštovanje! Močna si!
Le zamahnila je z roko. Ni šlo za spoštovanje. Šlo je za tišino v njej. Za dokaz — sebi, ne svetu.
Do cilja je prišla, ko se je nebo že razjasnilo. Dež je ponehal in sonce je, prebivajoč se skozi oblake, udarilo po mokrem asfaltu z zlatimi odsevi. Množica se je razmaknila, nekateri so ploskali, drugi so le tiho gledali. Lea je dvignila roke, zaprla oči. Zdelo se je, kot da se ves hrup razblinja v tej svetlobi. Ni zmagala v teku, a čutila je, da je premagala nekaj veliko večjega.
Nenadoma je za seboj zaslišala znan glas:
— Lea! Počakaj!
Obrnila se je — isti pegasti fant je stal tam, v rokah je držal škatlo. Iz nje sta štrlela dva tanka, lahka proteza — bela kot papir.
— To je zate, — je rekel. — Končali smo ju to noč. Hoteli smo ju predati po maratonu.
Dolgo ju je gledala. Nato se je nasmehnila — resnično, toplo, hvaležno, a brez potrebe.
— Veš, — je tiho rekla, — mislim, da ju ne potrebujem več. Že sem se naučila leteti.
