V majhni vasi na severu Evrope je življenje teklo mirno in počasi. Ljudje so se poznali že generacije, tujcev skoraj ni bilo, in vsak zvok na ulici je bil znan. A nekega dne so vaščani dobili novo skrivnost.
Vsak večer, točno ob sončnem zahodu, je k zapuščeni hiši starega kmeta Petra prišel konj.
Prikazal se je iz gozda, počasi prehodil kamnito pot in se ustavil pri vratih.
Nekaj minut je hodil po dvorišču, udarjal s kopitom in s sklonjeno glavo čakal.
Hiša je bila prazna že deset let. Peter je nenadoma umrl.
Ni imel otrok, sorodniki so se že davno odselili.
Od takrat so bila okna prekrita s pajčevino, vrata postrani, vrt pa zaraščen.
Nihče tja ni hodil — preveč žalosten spomin na človeka, ki so ga vsi spoštovali.
Najprej so mislili, da je konj pobegnil s pašnika. Večkrat so ga ujeli in odpeljali nazaj.
A naslednji večer je spet stal pri vratih. Čakal.
— To je Petrov konj, — je zašepetala stara Marta, ki se ga je spominjala kot mladeniča. — Vrača se tja, kjer je bil njegov gospodar.
Ljudje so skomignili, a nemir je rasel.
Otroci so se bali hoditi mimo hiše po sončnem zahodu.
Pravili so, da ponoči slišijo topot kopit pod okni, tudi ko konja ni bilo videti.
Nekateri so prisegali, da so ga videli nagnjenega k vratom, kot da čaka, da se odprejo.
Nekega večera se je deklica Lena opogumila in pristopila bližje.
V roki je držala svetilko, srce ji je razbijalo.
Konj je stal pri verandi in gledal naravnost v vrata.
Veter mu je razmršil grivo, v očeh pa se je odbijala svetloba.
Lena je previdno pogledala skozi okno.
Vse znotraj je bilo prekrito s prahom.
Na mizi je stala prazna posoda za krmo.
Na steni pa je visela stara uzda, ki jo je Peter uporabljal vsak dan.
K tem vratom se je konj vedno vračal.
Čakal je svojega gospodarja.
Vaščani so prenehali poskušati ga odgnati.
Nosili so mu seno in vodo, a žival je ostala pri Petrovem domu.
Minevali so meseci.
Pozimi, v snegu in mrazu, je še vedno prihajal.
Spomladi je spet stal pri vratih, udarjal s kopitom in gledal v vrata.
Ljudje so se navadili, a vsakič, ko so šli mimo, so začutili nekaj nenavadnega.
Kot da s konjem tudi Peter sam ne zapusti svojega doma.
In v tišini vasi se je vsak večer razlegal tisti zvok — votel, osamljen topot kopit.
Zvok, ki je najbolj spominjal na čakanje.
